Beyond my word …

Blogerji, kje smo?

Na začetku, ki je pravzaprav sreda dogajanja, nekaj manjka. Ne veš točno kaj, veš samo, da tvoje bivanje ni do popolnosti izkoriščeno. Čutiš nemir, čutiš, da moraš energijo nekam usmeriti in boš zadovoljen z rezultatom.

Nato te sredi vožnje z avtom ali sredi največjega brezdelja prestreli ideja. Kaj pa če bi pisal spletni dnevnik, kaj če bi blogal? Obraz osupne v spoznaju, ko se zaveš, kaj ti že vseskozi manjka. Še več, veš, kako boš to odpravil. Trden si v svojem prepričanju, da boš držal samodisciplino in z užitkom delal nekaj na premagovanju svojih dosedanjih meja. Še isti dan odpreš blog. Izbira imena, izbira ozadja in najpomembnejše, izbira tematike pisanja. Poln navdušenega adrenalina spišeš prvi entuzijastični post in veš, da jih bo sledilo še veliko.

Postaviš si okvire. Pisati vsak dan, pisati tri-krat tedensko. Biti interaktiven, brati druge bloge, pisati komentarje drugim blogerjem, biti opažen. Poljuben del svojega življenja izpostaviš svetu, vsaj tistemu, ki zna slovensko. Uživaš v občutkih, ki se ti porajajo ob komentarjih in doživljaš katarzo z vsakim spisanim sestavkom. Bloganje postane odvisnost.

A sonce bo enkrat zašlo in plima se bo enkrat umaknila v oseko in vrhunski športnik bo enkrat končal svojo kariero. Zato se nekega dne, ki niti ni nujno lepi, zaveš, da vedno manj pišeš. Že nekaj časa ne spremljaš drugih blogerjev tako redno, kot si nekoč. Navdušenje je splahnelo. Kot da bi vse, kar je ostalo, bila samo obveza. Kje je tu zabava?? In tako si postavljen pred dejstvo: še pisati, vsaj občasno, če ne redno, ali več ne pisati. Tehtaš razloge in se odločiš …

Opažam, da se jih vedno več odloči predati in končati. Zaprejo malo poglavje svojega bivanja, zaključijo z bloganjem in ga odpravijo kot malo obsedenost nekje v preteklosti, ki je sedaj minila in za njo ni več prostora. Ne pišejo več objav, njihov blog sameva, ali pa nekega povprečnega dne ugotoviš, da ga sploh ni več na blogosu. Zapisane misli ostanejo za vedno?

Žal mi je takih blogerjev, vedno več jih je. Ne bom vas naštevala, a če kateri od teh še kdaj prebere moje pisarije, ki so tudi vedno redkejše, se bo našel v tem. Ste bloganje res popolnoma izčrpali? Ali pa je bloganje izčrpalo vas?

Bloganje je pravzaprav zelo koristna zadeva za posameznika. Kot prvo se s pisanjem spletnega dnevnika uriš v pisanju. Za koga morda nepomembno, a vsaj za še šolajoče bi moralo biti. In za tiste, ki želijo od svojega življenja kaj več kot samo znanje za poklic in dobro plačo. Sama že od nekdaj rada pišem in tako sem v bloganju našla dodaten izziv, kako nekaj dnevniškega spisati za javnost, pri tem ohraniti sebe vsaj delno nerazkrito in kako vse to spisati vsaj približno zanimivo. Včasih mi je lepo uspelo.

Kot drugo, z bloganjem spoznavaš nove ljudi in drugačne poglede na svet. Razkrivaš vsakdanjike oddaljenih ljudi brez imena in obraza, ki prav tako kot ti radi sedijo za tipkovico in pišejo delčke iz svojega mozaika vsakdanjika. Če pustiš, lahko najdeš prijatelje, ki niso vezani samo na komentiranje postov.

Kot tretje in kar se mi zdi še najboljša pridobitev, je večnost zapisanega, kajti stari zapisi so več kot samo zanimivi za prebrati. Ko greš preko vseh objav in bereš, kaj si zapisal toliko in toliko časa nazaj, se ti odpre pogled na osebo, kakršna si bil takrat. In je, verjemite, krepko drugačna od osebe, ki si zdaj. Bereš o prelomnih trenutkih, spoznavaš, kako so te spremenili, spominjaš se svojih takratnih občutkov in si presunjen nad dejstvom, koliko časa je minilo in da si takrat nisi niti drznil pomisliti, kakšen boš sedaj. Kakšen si sedaj tudi zaradi takih nepozabnih dogodkov. Blog je moje ogledalo.

Želim si, da bloganje ne bi bilo samo to, kar mu večina pripisuje, torej modna muha. Žal mi je res dobrih blogerjev, ki so s svojim pisanjem zaključili ali o tem resno premišljujejo. Ni več navdiha, ni več volje, ali zakaj? Mogoče pa se še kdaj odločite pisati dalje, odpreti novi blog. Takrat mi prosim sporočite, saj mi boste znova lepšali minute.

Tomorrow …

See you right back here tomorrow
for the next round.

[Placebo: Pierrot the clown]

Z bloganjem sem začela predvsem zato, ker sem želela pisati. In sedaj nimam nič za povedati. Kot če bi želela plesati z ohromelimi nogami.

Včasih, ko imam kakšno sekundo časa preveč in mi misli odtavajo v preteklost, se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem pisala na začetku. Vedno imela v mislih kaj bom napisala v naslednji objavi in pazila, da so bile objave redne.

Sedaj me preveva občutek zmedenosti.

Kot da se v vsem vrvežu okoli mene nič ne dogaja. Ali kot da se dogaja preveč vsega, da bi se kaj res dogajalo. Ni občutka, ki bi mi narekoval usesti se za tipkovnico in svoje misli spraviti med vejice, klicaje in pike.

Večinoma vprašaje …

Konec knjige bralca s srcem vedno prevzame z občutki.

Občutek veselja … ker je poglavje zaključeno, ker so vsi tam, kjer morajo biti in ker so vprašanja knjige odgovorjena.

Občutek otožnosti … ker je zgodba končana, ker hočeš, da bi se nadaljevala, ker si želiš izvedeti, kaj bi se še lahko zgodilo.

Občutek navdušenega pričakovanja … ker veš, da je zunaj še veliko knjig, ki so enako ali celo bolj vznemirljive in čakajo tebe, da jih najdeš.

Občutek neugodja … ker veš, da je tam nekje še veliko knjig, ki si ne zaslužijo biti prebrane.

In jaz sem trenutno na koncu knjige, ki mi daje prav vsa ta občutja in ustvarja zmedenost. Jutri ni zagotovljen. Ne vem, kaj me čaka čez teden dni, ne vem, kaj bom počela čez dva tedna. Še najmanj vem, kje bom čez tri mesece. Zdi se, da življenje pritiska in zahteva in je neizprosno in si želi izsiliti tisto, čemur je namenjeno.

Pošteno.

Morda rabim nekaj novega. Se nehati oklepati starih navad in vzorcev. Trenutek me duši z novostmi; mogoče samo želi, da jih pograbim in se spustim v zajčjo luknjo.

Mežikati v vroče sonce, brati zapise modrejših od mene, se učiti živeti, se učiti uživati življenje in načrtovati nikoli zagotovljeno prihodnost.

Previdno izbirati vzorce vedenja, ki jih želim ponotranjiti. Navsezadnje starega psa ne moreš učiti novih trikov, tudi če si tega želiš.

Kako čudovito, da me do starosti loči še veliko sedanjosti …

After years of expensive education …

Matura ni več pred vrati, ampak v hiši, jaz pa sem pobegnila skozi okno in raje uživam v vonju sveže pokošene trave, ljubezni in fenomenalne glasbe. Utrinek mojega dne moram deliti z vami na blogu, saj mi je preprosto preveč všeč, da za to ne bi povedala celemu svetu.

Jamie Cullum: simpatičen, nadarjen in samosvoj glasbenik. Moraš ga imeti rad. Jaz sem se zanj celo spustila v jazz. Maturantsko kapo dol! Vam pa ponujam trenutno moj najljubši komad, ki je to postal zaradi igrivosti in besedila, pisanega na mojo dušo.

Jamie Cullum - Twentysomething 

After years of expensive education,
a car full of books and anticipation,
I’m an expert on Shakespeare and that’s a hell of a lot
but the world don’t need scholars as much as I thought.

Maybe I’ll go travelling for a year,
finding myself or start a career.
I could work for the poor though I’m hungry for fame
we all seem so different but we’re just the same.

Maybe I’ll go to the gym, so I don’t get fat,
aren’t things more easy with a tight six pack?
Who knows the answers? Who do you trust?
I can’t even separate love from lust.

Maybe I’ll move back home and pay off my loans,
working nine to five answering phones.
Don’t make me live for my friday nights,
drinking eight pints and getting in fights.

I don’t want to get up, just let me lie in,
leave me alone, I’m a twenty something.

Maybe I’ll just fall in love that could solve it all,
philosophers say that that’s enough,
there surely must be more. Ooooh

Love ain’t the answer nor is work,
the truth eludes me so much it hurts.
But I’m still having fun and I guess that’s the key,
I’m a twenty something and I’ll keep being me.

I’m a twenty something.
Let me lie in, Leave me alone.
I’m a twenty something.

Sedanjost in realnost.

Že več kot mesec dni od moje zadnje objave in obljube o pogostejšem pisanju. Preklicujem svojo izjavo in pravim: nikoli več ne bom pisala redno! (Opomba 1: Nikoli ne reci nikoli. Opomba 2: To kar pravim, da bom naredila, očitno ne naredim.)

Mesec dni je minil v znamenju… Torej, precej neprijetno očitno, ker je moja podzavest vse podatke potlačila in se sedaj posledično skoraj ničesar ne spominjam. In menda niti ni pomembno. Kar je sedaj pomembno (a ni že celo leto? Enivejz) je matuuraaa. V torek. haHA. Pravzaprav bi moralo biti zanimivo. Ja. Druga tema.

Komaj čakam počitnice. Res. Te počitnice, ki so sedaj že pri koncu, kot so enkrat vsake počitnice in to veliko prehitro, so me spomnile na pravi raj počitnic. Toplo sonce na obrazu, vonj poletja, zelena trava in jaz v njej. Neprecenljivo. Dodajmo še dobro knjigo o življenju in prijetno osebo, s katero si deliš tople popoldneve in privlačne noči.

Ampak realnost udari, kot to naredi vedno in me postavi pred dejstvo, da bomo še trpeli, preden bomo kaj uživali. Brez dela ni jela. Brez učenja nepomembnih podatkov ni počitnic. Pa mi naj še kdo reče, da si sami ustvarjamo svoje življenje. Naše življenje je podvrženo družbenim zahtevam bolj, kot si to upamo priznati. Večno pehanje za več in za boljšim. Pri tem pa pozabljamo, da več in boljše v prihodnosti sploh ni pomembno, saj bo s takim mišljenjem vedno samo v prihodnosti. Kar je pomembno je sedanjost. Ampak sedanjost ni samo moja, vključuje predvsem zahteve okolice, ki se jim moram prilagajati. Brez izbire pravzaprav. Morda pa je zato tako mikavna ta prihodnost, ker nam daje lažno upanje, da bo takrat drugače.

Saj mogoče pa bo. Recimo, da moraš zamižati na eno oko in malo potrpeti, slediti določenim zahtevam, ki ti morda niso všeč in to samo zato, da bo nekoč lepše. Da si izboriš boljše. Pri tem ti ostane samo upanje, da čas ni relativen in da prihodnost ne bo nekoč enaka kot je sedaj sedanjost. Če odštejemo usodo, potem imamo menda popolno premoč nad prihodnostjo. Z žrtvovanjem v sedanjosti si krojimo lepšo in našo prihodnost. Ampak, ali ni bila tudi sedanjost nekoč prihodnost in naše mišljenje takrat enako? Začaran krog?

Vero moramo imeti. Menda. Tako pravijo religiozni in tisti, ki so malo manj religiozni, pa vseeno menijo, da brez religije ne bi mogli živeti. Če ne bi verjeli v to, da nam bo nekoč boljše, bi bilo nesmiselno živeti. Seveda, če nam že sedaj ni dobro. Pa vendar; vemo, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Ampak če nam je sedaj dobro, je to zato, ker želimo, da nam je zdaj dobro in ker želimo izkoristiti ta trenutek (čeprav je ta fraza izrabljeno izrabljena) in ne zato, ker bi bili usmerjeni v prihodnost.

Še najbolj trezna mešanica bi bila živeti za sedanjost z večno mislijo na prihodnost. Živeti, kot da je danes moj zadnji dan in kot da bo jutri vedno prišel. Ampak take prepametno pametne misli so že izven domene mojega trenutnega radarja in se jih ne poslužujem rada, saj menim, da nič ni črno-belo. Še najmanj življenje. Blefirati o filozofiji življenja je težko smiselno bolj od mojega učenja odvodov.

Pomlad, hejla ho!

Ura je 23.11 in začuda (ali pa morda vem zakaj?) se me še ne lovi spanec, zato tokrat za spremembo (ker so spremembe pač vedno pozitivne, saj nam pomagajo, da se razvijamo) ena hitra objavica, preden grem delat še za kakšno uro ‘dela pred spanjem’.

Danes se me je nekaj prijelo, nekaj, kar nisem začutila že kar nekaj časa in ta novo stari občutek me je presenetil. Ob bežnem pogledu na prebujajočo naravo, ki mi sicer povzroča nemalo nevšečnosti, se je pojavila želja - po uokvirjanju trenutkov za večnost.

Vzela sem v roke svoj amaterski digitalec, na hitro preverila baterije, ki so izdajale precej klavrno stanje in se odpravila na bojni pohod. Misija: makro fotografije najbolj tečnih makro motivov. Po obsedenem nastavljanju in klikanju in kasneje po pregledu umetnin na računalniku, sem z vso strokovnostjo lahko zaključila: moja povprečno amaterska fotografija se v času nedejavnosti ni izboljšala, zato sem večinske amatersko zblurane fotografije, ki so med drugim posledica amaterskega fotoaparata, lahko črtala in na koncu končala z dvema amatersko sorazmerno zadovoljivima izdelkoma.

Samokritičnost je trd oreh. Ampak recimo, da ga danes prezrem.

Vesolje in blogerstvo

Vesolje je na moji strani.
[goofa]

Že nekaj časa poslušam prijazne očitke o mojem nepisanju na blog, ki me opominjajo na to, da sem zadnje čase res izjemno nedejavna blogerka in mi hkrati dajejo nežno topel občutek uspešnosti ob zavedanju, da so moji blog zapisi dejansko nekomu polepševali trenutke. Največkrat jim odgovorim, da se trenutno ukvarjam s stvarmi, ki jih je na blogu ali pretežko razložiti, saj bi jih javnost lahko nepravilno interpretirala ali preprosto nikogar ne zanimajo ali pa so celo neprimerni za ušesa širših množic. Njihova razlaga bi največkrat zahtevala podrobno poglobitev, za to pa po pravici povedano največkrat nimam ne časa,  niti volje, še manj pa vidim v tem smisel, saj navsezadnje nikomur ne bi koristilo.

Potem se malo zamislim in se vprašam: »Jasna, saj imaš družbeno življenje, piši o vsakdanjih neumnostih, kritiziraj vse in vsakogar in bodi brana.« Čeprav, skesano priznam, že dolgo nisem brala najbolj branih blogov, mi spomin še vedno vrže pred oči mastne naslove in poneumljajoče članke večine le-teh. Slovensko blogerstvo pač, tudi to mora biti in prav je tako… Jaz se odpovedujem famoznim ugotovitvam, da je moja zobna krtačna umazana zato, ker mi je padla za pralni stroj in raje molčim, saj je molk zlato.

Ko pride do blogerstva temu menda ni tako, glavno je, da pišeš. Polomljen pogovorni jezik, prežet z veliko mero preočitnega sarkazma in kritiko vsega kar leze, in že nas berejo. Ups, menda kritiziram sedaj tudi jaz, se opravičujem in zaključujem.

Vprašam pa se, o čem ima smisel pisati? Ali naj pišem o nečem, kar bo zanimalo potencialne bralce, ali naj pišem o svojih mislih, ki bodo težko komu jasne ali pa naj pišem o svojih prepričanjih in raziskovanjih ali…? Ugotavljam, da se večkrat prepustim brezplodnemu filozofiranju, saj me nekako ‘piši o tem, kar te veseli’ ne zadovolji več. Ni več tako enostavno, kot je bilo sončnega poletnega dne, ko sem z blogerstvom začela. Ali pa samo jaz kompliciram. Ne bi bilo prvič.

Vseeno verjamem, da imam svetu (beri: petim bralcem (joke) bloga) vseeno kaj povedati. Če ne drugo vsaj to, kako mi moja pinki zobna krtačka lepša jutra in kako je najlepši trenuteki tisti, ko se zaveš svoje vsemogočnosti in premoči nad svetom. Moja mala filozofija, pomešana z vsakdanjikom (ne)sojene dijakinje, ki že komaj pričakuje maturo in ki ima trenutno pred sabo deset trdih socioloških bukev, ki čakajo, da pretopijo svoje prodorne zamisli v maturitetno nalogo. Btw, naloga bo govorila/govori o spolnih stereotipih in ja, ne vem, kaj mi je bilo, ko sem si to temo izbrala. (joke?)

Kar sem želela s tem postom v bistvu povedati, čeprav nisem želela ničesar posebej povedati, je to, da me je danes zajela spomladanska alergija. Ko sem na pohodu do Tuša (ni reklamo sporočilo) hitela mimo vseh meni pomembnih ljudi in jih ne pogledala, za kar se opravičujem, imam dober izgovor, sem imela na sumu trdovratni prehlad. Šele kasneje sem pomislila na prijetno prekletstvo, skoraj ducat različnih alergijskih reakcij, ki jih z veseljem gosti moje telo, vzela prvo tableto po pol leta in se spravila v posteljo. Zbudila sem se ubito spočita, v boljšem stanju in z (ne)idejo o novem postu – hvala alergija.

Sedaj je prvi post po sto letih napisan, v njem je vsega malo, malo mojih dolžnosti, ugotovitev, sklepov in veliko mojih misli. Rada bi zaključila optimistično in prepričano, da bom odslej pridna in bom – pisala. O Vsem, ne glede na to, če bom razumljena in še manj glede na to, če bom brana. Danes imam voljo in verjamem, da jo bom lahko obdržala še vnaprej. Navsezadnje je vesolje na moji strani.

Moja resnica je moja resničnost

With things, things, I’ve got so many things to say.
[Blue October]

Moj blog sameva. Ali pa se na njem znajdejo bedarije, za katere me je že nekaj minut po objavi groza, kar je še huje. Ko sem poleti začela pisati je bila to zame pomembna misija; pisati o čem razmišljam, o mojem pogledu na svet in določene problematike, podirati meje (ki obstajajo le v moji glavi) in deliti del sebe s širšo javnostjo. Prioritete …

Težko si predstavljam sebe takšno, kot sem bila takrat, v sedanjosti. Živela sem v svetu, v kakršnem živi večina ljudi na Zemlji. Varen mehurček moje resničnosti, ki sem si jo ustvarjala iz dneva v dan z ljudmi, ki so me obkrožali in s stvarnostjo, ki se je zdela trdna kot železo. Milni mehurček. Še sreča, da mora enkrat počiti.

If everything I perceive is based on what I already know, how will I ever perceive anything new? If I never perceive anything new, how will I change? How will I grow? 

In potem … sem odkrila nov pogled na svet. Realnost se je pričela sukati in zvijati in obračati pod koti, za katere nekoč sploh nisem vedela, še manj verjela, da obstajajo. Realnost je začela dobivati nove barve. Začela sem verjeti v sebe in v mojo neskončno močjo nad vsem. Verjamem v resničnost, ki jo lahko zavestno ustvarjam in uravnavam, resničnost, na katero vplivam kot opazovalec in posledično akter. Imam vse, kar potrebujem za življenje.

Kaj je smisel življenja? Od kje pridemo in kam gremo? Če me spomin ne vara, se s temi vprašanji po malem, a vztrajno, ukvarjam že od prvih razredov osnovne šole. Takrat mi je vse odgovore v trenutku posredovala vera, v katero sem bila rojena. Smisel življenja je, da si dober in priden in živiš po svetih zapovedih in si tako zagotoviš mesto v raju. Si nemočna in nevedna duša, ki ji vlada večni in vsevedni Bog in tvoje poslanstvo v življenju je, da živiš, kot ti On govori.

Delovalo je. Bila sem pridna in dobra in sem prosila in v kali zatrla vse pomisleke o drugačni resnici. A potem je naenkrat postajalo vse - nelogično. Ni delovalo. In ko je na vrh snežne gmote padla zadnja snežinka, se je celotna gora zamajala in plaz je podrl vsa moja prepričanja in vsajene odgovore. Zavajanja in izkrivljene resnice.

Religion is the impotence of the human mind to deal with occurrences it cannot understand.
[Karl Marx] 

Ko so se vsi moji temelji, na katerih sem gradila otroštvo, podrli in sem končno izgubila strah pred Njim, ki ga imamo po tolikih stoletjih vzgoje menda že v genih, sem čutila zmedeno olajšanje. Olajšanje, ker sem vedela, da sem na pravi poti in zmedenost, ker nisem vedela kam ta pot vodi, niti kje je. Poteptala sem klasifikacije, ki so me želele potisniti v predal ateista ali agnostika in se začela spraševati. Zakaj? Zakaj verujemo …

Who we are, what life is, what is possible and what is not, is all based on what we think is real.

Do sedaj še nisem prišla do popolnega sklepa, a vedno bolj se nagibam k mnenju, da verujemo zato, ker moramo verjeti. Verujemo, ker rabimo nekaj, Nekoga, karkoli, kar daje našemu življenju smisel. Rabimo nekaj, kar nam odgovarja na vprašanja, ki si jih sami ne znamo odgovoriti. Rabimo nekaj, kar nam daje zagotovilo, da je trpljenje smiselno. Rabimo nekaj, kar nas ovije v varni milni mehurček. Rabimo opij, da lahko lepše živimo. In religija nam ga daje.

Jaz sem našla psioniko.

Ne ponuja mi lepo zapakiranih in varnih odgovorov, ampak mi postavlja prava vprašanja. Iskati odgovore nanje je moje poslanstvo. Jaz sem svoj lastni mali bog. Na podlagi razmišljanj z lastno glavo in branja razmišljanj drugih ljudi, se vedno bolj nagibam k bistvu človeka kot edinemu pravemu božanstvu. Moja vera v sposobnosti, v zmožnosti in potenciale, ki jih imam in ki so zaenkrat še v tako mali meri izkoriščeni, je do sedaj najboljša resnica, kar sem jih lahko našla. Moj model resničnosti, ustvarjen na podlagi mojih prepričanj in vsakodnevnih odločitev o tem kaj je in kaj ni, je tisto, kar mi kroji življenje. Moj smisel življenja je živeti. Izkoristiti dane možnosti, se zavedati, da je možnosti nešteto, raziskovati, se veseliti, spoštovati.

Ne vem, če bom kdaj našla univerzalno resnico, a na podlagi lastnega raziskovanja in občutenj si ustvarjam in vsak dan znova gradim svojo.

What I thought was unreal now, for me, seems in some ways to be more real than what I think to be real, which seems now to be unreal.
[Fred Alan Wolf]

Neumnosti o meni

Ker imam preveč časa in ker se nimam nič za učiti (kaj? 4 kontrolne ta teden in poskusna matura v soboto?) sem zapravljala čas z neumnim vprašalnikom, ki naj bi povedal nekaj več o meni. Dobila od Dušanke že pred stoletji na mejl in seveda nikoli odgovorila. Se oproščam, evo, potrudila sem se in pol ure zapravila za ’spoznavanje sebe’. Upam da drugič napišem kaj na isto temo, a precej bolj poglobljenega in znanstvenega (matr se to dobro sliši).

Beri naprej »

Maturantski ples: foto

Naš maturantski ples, enkraten in opevani dogodek ob koncu gimnazijskega šolanja, se je zgodil prešnjo soboto, 23. 2. 2008. Po živčnih pripravah, ki so svoj prav veličasten vrhunec dosegale tri dni pred plesom, je bilo na koncu vse super. Konec dober, vse dobro. Tudi bolečine in negotovosti se pozabijo ali pa je morda prav zaradi njih to - to.

Obnove ne bom pisala že zato, ker sem vse do danes čakala na slike polna navdušenja in idej o čem pisati, sedaj pa več nimam volje. Sem se pa odločila, da se ne poročim. Glede na to, koliko organizacije in izgubljenih živčnih celic me je stal navaden maturantski ples; kaj bi bilo šele pri poroki? Ne rabim vedeti …

Beri naprej »

Maturatski ples pred (zaklenjenimi?) vrati

Zadnje dni veliko razmišljam o bližajočem se maturantskem plesu. Obleko že imam, čevlje tudi, frizerko naročeno. In kakorkoli se vse skupaj zdi kot bližajoči Pepelkin večer, se mi vedno bolj upira. Formalnosti in živčnosti zasenčijo pravo lepoto tako težko pričakovanega večera. Tekanje za dobitki za srečelov, pisanje nešteto zahval in govorov oz. vsaj nuja po pisanju in iskanje prave inspiracije, povabila za vse in vsakogar, vedno večji računi, ki jih pridni starši hitro poravnajo in poškodovan prstek na nogi, zaradi katerega bom najverjetneje plesala v bolečinah. Vse skupaj postaja vedno bolj nesmiselno.

Vem, da bo na koncu vse lepo in prav. Vem, da se bomo imeli lepo, tudi če ne bo popolno – saj ni nič popolno. A vseeno … čutim nekaj umetnega, nekaj prisiljenega, nekaj nenaravnega. Sprenevedanje. Mogoče sem spet pesimistična, sploh zaradi popoldanskih nočnih mor, ki sem jih danes imela o moji frizuri in izpadanju las. Ali pa to – res ni ‘to’.

Kakorkoli že … ta objava je namenjena predvsem besedam, ki so me danes po dolgem času spet prevzele in jih preprosto moram objaviti, da jih bo lahko prebral vsak, ki jih do zdaj še ni. Meni služijo kot dober vir inspiracije za zanosen govor, ki ga bomo v najlepših večernih toaletah poslušali že čez nekaj kratkih dni …

Beri naprej »