Beyond my word …

Just look to the rainbow you will see - the sun will shine ’till eternity.

Goofa bila poredna. Članek o Valu sem napisala že pred časom - za šolski Mesečnik in ga pred petimi dnevi z nekaj poprejšnjimi lepotnimi popravki pejstala na blog. Če torej neham krožiti okoli vrele kaše; že kar nekaj časa nisem nič konkretnega napisala. Tragedija.

Dogaja se preveč. Večina ‘preveča’ ni za javnost, torej o tem tudi ne razpravljam na blogu. Menda bi lahko napisala kaj poglobljenega in izredno pametno inovativnega, a pač ne. Zakaj? Pustimo večino pravih razlogov ob strani in recimo: počitnice so.

To pomeni: lenarjenje, spanje, pitje (čaja - vozim!), čvekanje, režanje do onemoglosti, gledanje novih Heroesov, sanjarjenje, shopingiranje, druženje s pravimi frendi, basanje s pico, kuhanje čaja, miganje bokov ob pesmi Love Generation in predvsem - uživanje v vseh pogledih. Mi gre predobro? Hvala, se zavedam. In upam, da nikoli ne mine.

Po novem sem namreč optimist. Ste še na stolu? - Hehe. “Ti veš, da si zadnje čase samo še dobre volje? Sploh ne težiš več!” Hvala Janja za te vzpodbudne besede o moji nenadni preobrazbi, ki sem jih prejela pred nekaj dnevi pri razredni uri, nekje visoko v učilnici Nebesa, med pitjem zadnjih požirkov tvoje vode.

Ura je 0:42, baje je danes Noč čarovnic. “Le še en bedasti prekopirani praznik,” slišim od frenda. Se ne strinjam. Zadnje čase se sploh z veliko stvarmi ne strinjam, pa vseeno izpadem flegma. Noč čarovnic je namreč dober izgovor za druženje in pitje (čaja -vozim!). Torej bo danes spet veselo. Samo še pod tuš… in spat… in že smo v novem sončnem dnevu. A da je oblačno in deževno? A da globoka sivina pritiska nebo k tlom?

Zame sije sonček. Saj pravim, optimist sem. Novi moto: “Vse de še vrede!” Hvala za te besede, ti že veš kdo; vse je več kot v redu.

Bob Sinclar: Love Generation

Just look to the rainbow you will see,
The sun will shine ’till eternity.

VAL - naša pot od knjige, preko gledališča in do filma

Kot otrok sem rada šla v kino, se udobno usedla na temno rdeči sedež in z občudovanjem gledala igralce v filmu, kako uprizarjajo svoja fiktivna življenja. Nemalokrat sem se izgubila v lastnih mislih in pristala na drugi strani… vsem na očeh, s kamero usmerjeno vame in pri snemanju naslednje filmske uspešnice. Seveda so bile vse le sanje, tako otroške in neumne, da jim nikoli nisem privoščila upanja na realizacijo. In kako sem se zmotila…

Preselimo se nazaj v leto 2006 in naš drugi letnik. Profesorica in razredničarka Cilka Jakelj optimistično skuša pritegniti našo pozornost. Med – bolj ali manj uspešnim – skrivnim izmenjavanjem novičk, slišimo nekaj o prevodu knjige in nekakšnem Valu. Dobi našo pozornost. Nekoliko boječe, a vseeno vzneseno nam predstavi svoj načrt… Trije dijaki iz našega razreda bodo prevedli knjigo Die Welle iz nemščine v slovenščino. Po prevedenem tekstu bomo nato formulirali scenarij za gledališko igro, ki se jo bomo v tretjem letniku naučili in z njo nastopili. To bo naš razredni projekt. Spogledamo se. V mislih nam vre tisoče vznemirjenih in skeptičnih vprašanj o vsem, predvsem pa, če bi to sploh lahko delovalo. A odločitev pade: smo za!

Jesen 2006, tretji letnik. Maja, Boris in Nejc so knjigo uspešno prevedli, pisane platnice z velikim valom držimo v rokah in občudujemo. Vsebina knjige se že spreminja v dramski tekst in mi smo vedno bolj prijetno vznemirjeni. Pri razredni uri, v učilnici ‘jedilnica’, se naša gledališka usoda zapečati - vloge se podelijo. Dobimo glavna igralca Janjo in Tineta, najbolj glavnega – profesorja Jerneja, stranske osebe, šepetalko, luč mojstra in še kaj. Vse kar nam sedaj preostane je, da vadimo. In to smo tudi naredili…

Imeli smo bralne vaje in s tem prvo popravljanje naših govornih napak. Prve nerodne poizkuse prizorov, kjer smo vsi umirali od smeha. Vaje na gledališkem odru, segretem posebej zaradi nas sredi najhujšega mraza. Nešteto komičnih trenutkov in treniranja trebušnih mišic. Preveliko napak in pozabljenega teksta in mrzličnega prišepetavanja. (Ne)malo prešpricanih ur zaradi skupinskega blagra naše igre. Predvsem pa - ogromno trenutkov, ki so nas povezali kot razred in ki jih nikoli ne bomo pozabili. Neprecenljivo.

Živčnim pripravam, neprespanim nočem, profesoričinim prvim sivim lasem in našemu podivjanemu bitju srca je sledila prva prestava. Gledališka predpremiera Vala za starše, 2. februar 2007 v Ljutomeru. Odziv je bil buren in čustva ob uspelem skupnem projektu na čisti pozitivi. Uspelo nam je! In nato še enkrat in še dvakrat in še trinajstkrat. Bili smo na televiziji, s pohvalami so nas zasipali tiskani mediji in vsak dan smo izvedeli nove dobre kritike od znancev ali profesorice, ki nam jih je vestno prenašala. Štiri mesce smo gostovali s predstavo Val po desnem in levem bregu Mure in zaključili z našo zadnjo predstavo 25. maja v Veliki Polani.

Takrat smo mislili, da je to nenavadno obdobje, polno novih vznemirljivih dogodkov za nami. A profesorica je imela v rokavu še en as; po igri bomo posneli film! Na začetku nismo verjeli, ideja je bila preveč ambiciozna, kdo bi pa snemal z nami amaterji. Pa vendar se je na naše presenečenje trditev za več kot resnično dokazala, ko smo spoznali našega bodočega producenta, režiserja in kamermana Marka Wolfa. Predstavil nam je načrt in pri tem izgledal tako prepričan vase ter tako zavzet, da smo iz učilnice vsi odhajali navdušeni in z debato o filmu na koncu jezika.

V naslednjih dneh smo dobili urnik snemanja, ki nas je pretresel z napovedmi o celodnevnem nastavljanju kameram v zadnjih šolskih dneh. Ko nas je zanimalo, zakaj toliko ur za snemanje, nam je Marko navdušeno pojasnil, da se minuta filma snema eno uro. Ne vem, če mu je kdo verjel - in kako naivni smo bili.

Prišel je prvi dan snemanja. Med snemanjem zadnjega prizora in čakanjem v majhnem prostorčku, kjer je bilo na meter krat meter vsaj pet ljudi, smo se prvič prepričali o dveh stvareh. Prvič: snemanje ene minute filma traja v najboljšem primeru najmanj eno uro. Drugič: biti igralec je rees neskoončnoo napoornoo, pa naj kdorkoli reče, karkoli že hoče. Tako so po celotnem dnevu naše modre srajce krasili potni madeži, ko smo se izčrpani primajali iz dvorane - naša snemalna ekipa pa bila nadvse zadovoljna.

Drugi dan snemanja je prinesel skupinske prizore. Okoliščine: temperatura zraka 40 stopinj (ok, nisem merila, prisežem pa, da je bilo še bolj vroče). Dotok svežega zraka minimalen. Učilnica polna dihajočih osebkov. Cel dan ponavljanja skupnih gesel: »Do moči z disciplino! Do moči v skupnosti! Do moči z akcijo!«. Nenehno petje kamermana: »KLAPAA!!« Vsaj pet krat ponovljeni prizori in prizorčki. Nastavljanje kamer v vse mogoče pozicije in prilagajanje obrazne mimike za vse režiserjeve zamisli. Naporno? Menda. A obenem še izpopolnjujoče in nekaj novega. Nepozabno.

Snemanja so sledila še nekaj naslednjih dni. Počitnice so stopale čez prag, dijaki so se veselili sončnih dni, mi pa smo snemali na trak trenutke, ki bodo večni. Delali smo kot razred, se trudili kot skupina s skupnim ciljem in dihali za Val.

Jesen 2007. Film posnet, zmontiran, zapakiran. Prva predpremira določena za 13. oktober, v Ljutomerskem kinu, ki nas je spremljal skozi celotno pot Vala. Pričakovanja visoka, še višja po navdušenem sporočilu profesorice, ki je film predčasno videla, da je resnično uspel. Dvomi še obstajajo, a so zgolj previdnostnega značaja.

Pride naš dan, dan Vala, Valov petek. Celotna ekipa se zbere pred Ljutomerskim kinojem, vsi smo oblečeni v Val majice in obrazi nam sijejo. Pričaka nas rdeča preproga z gorečimi baklami ob strani in velikim valom iz belih kamnov v travi. Hollywoodsko. Prvo slikanje in lepljenje Val nalepk na levo ramo vsakega obiskovalca. Živčno odštevanje minutk do pol osme, ko se namestimo v prvih vrstah in se napeto zagledamo v veliko platno. In nato…

Mi, igralci, zasedemo celotno platno. Film se odvija, minuto za minuto in vedno bolj ugotavljamo, kako dober je. Vse na toliko sekund se iz prvih vrst sliši hihitanje in pritajeno cviljenje – mi že vemo, zakaj. Z desne me močno zagrabi roka. Gabi ne more dihati, očitno je njena pojava na platnu preveč zanjo. Z leve zajema sapo Janja, tudi ona je v prijetnem šoku. Jaz se iz varnostnih razlogov pogreznem globlje v sedež, pa še oči si zakrijem, preden se konkretno prikažem na platnu. Vedno bolj smo navdušeni nad igro svojih sošolcev in vedno bolj ponosni na naše timsko delo. Ko se film konča in se prične bučen aplavz, se naši nasmejani in olajšani obrazi končno spogledajo. Sedaj lahko z mirno dušo zakorakamo na oder in se predstavimo vsem navzočim. Preživeli smo. In si prislužili šampanjce (ki baje niso bili za nas, ali?) in ogromno čokoladic. Navdušenje, zakuska v galeriji, odpiranje šampanjca in nazdravljanje. Zvezde so rojene!

In sedaj smo tu. Na koncu? Vsekakor ne. Pot Vala se nadaljuje, prestave bodo po vsej Sloveniji in tudi po tem – film nikoli ne zbledi. Morda bo celo našel pot med pouk zgodovine.
Mi pa se bomo nekoč postarali. Mogoče nam bodo zbledeli spomini na nepozabne valovske dogodivščine, na ustvarjanje predstave in snemanje filma. Mogoče. A film je trajen zapis in z njim bo Val živel večno. Tako kot nekje globoko v vsakem izmed nas, Valovcev.

gledališka predstava Val

snemanje filma

skupinska - predpremiera filma Val

Val - predpremiera filma

Hočeš vedeti več? KLIK in KLIK

Na to se pa objava piše! (pa sok pije lol)

… so bile moje besede eni izmed bestik, ko mi je le-ta na msnju sporočila dolgo sluteno in že težko pričakovano novico. Ne, ne bo rodila. Odprla bo blog! Kar v cunamiju novih blogov, ki konstantno zaliva blogovsko sceno, menda niti ni tako nenavadno. Ampak je, in tudi zelo posebno – meni. Kajti v našem razredu, slavnem 4.c – The Val Razred – novi blogerji rastejo kot gobe po dežku (tokrat ne cunamiju)!

Najprej sem bila menda jaz. Kdo pa drugi hoho. In bila sem uporniška in uspešna in tudi … osamljena. In ker si vsak človek zasluži svojo enakovredno polovico, je za mano je prišla - že z dolgomesečnimi sanjami o bloganju - sošolka Diaaa. Tako sva uživali v blogerskem morju in izlivali svoji duši nečutečim računalnikom in atrakcije željnim bralcem. In ker vse pred kratkim spet postali rahlo osamljeni, se nama je včeraj pridružil še moški – sošolec Smartini. Bile vse vsaj presrečni, da je v najini sredi končno predstavnik moškega spola in še en Valovec. Danes so tako v šoli padle prve trde blogovske debate o pisanju, črpanju navdiha, linkanju glasbe na bloge, mojem (baje) obisku naslovnice zaradi objave Breskvic (sex sells ljudje! remember to pa ste uspešni!!) pašepaše. In tako je, kot v dobrih pivskih blogerskih krogih, padla prva stava.

Who is next?? Nekdo menda bo. Zdaj smo že trije, trije! Iz baje totalno naravoslovno naravnanega razreda 34ih bodočih nobelovcev. Haha, my ass pa naravoslovci (čeprav je padel komentar, da nihče ni več dovolj inteligenten da bi kaj spisal, ampak na to se sploh ne bom smejala, tako je smešno). Anyway, nekaj ur po naši debati in po prespanem popoldnevu, ki je bil rezerviran za začetek učenja na jutrišnji test, me je skoraj pobralo. Rekla bi, da me je vrglo na rit, ampak sem pač že sedela.

Gabi se nam je pridružila!!

Tako smo sedaj štirje, štirje iz 4.c, ki krojimo 4 atome/celice/name it blogerske sfere. Nam bo uspelo? Damn, bo pa vsaj med poukom zanimivo razpravljati o najnovejših pogruntavščinah mojih blogerskih vajencev kolegov! Hah, moj dan je danes lalala (pozabimo na jutrišnji test lol).

Who is next? :D

Skeit girl

                                                           jaz in moj skejt 

Včasih sem bila upornica. Z razlogom, če jih je slučajno kdaj zmanjkalo pa kar brez. Kratki blod lasje, DC puloverji, široke hlače praktično do kolen in pisani Etnies čevlji so bili moji zaščitni znaki. Drznem si celo trditi, da sem bila najbolj hard skejt punca kar sem jih kdaj videla. Nisem prenesla sfejkanih punčar, ki so se vedno znova pojavljale na sceni in bila sem dobesedno zatrapana v vse, kar je bilo povezano z desko.

Moj skejt, rahlo poškodovan od uspelih in večinoma neuspelih trikov, ki nikoli niso doživeli pretirane slave, sem kupila z veliko ljubeznijo. Zame je bil začetek nečesa novega in izzivalnega, začetek obdobja podiranja stereotipov in norm. Bila sem punca v moškem športu in punca, ki ne izziva s prekratkimi krili, ko to zanjo še ni primerno. Moja vizija je bila usmerjena daleč v prihodnost - v pisarno, kjer delujem kot uspešna poslovna ženska; z obvezno nizko spuščenimi hlačami in skuštrano frizuro. Trma in prepričanost v moj stil mi je dajalo zavest, da se nikoli ne bom spremenila pod vplivom okolice.

Tako sta minili dve leti moje drugačnosti in neprilagajanja, ko sem nekega sončnega dne (ne pretiravam, res je bilo zunaj vroče sonce) ugotovila, da sem si všeč v krilu. Iz čistega dolgčasa sem si kupila prve oprijete hlače po stotih letih in vsi so se zmedeno spraševali, kam so odšle moje noge. Oblekla sem oprijeto majico in se zaljubila v občutek oprijete tkanine. Lase sem si prebarvala na rjavo in jih pustila rasti. Postopno, počasi, sem opustila vse svoje takratne ideale in postala nekaj, za kar bi še nekaj časa prej dala roko v ogenj, da ne bom nikoli. Punca, ki obožuje krila in obleke vseh vrst in dolžin, punca, ki se najboljše počuti v petkah, punca, ki se pozimi najraje odene v tople elegantne puloverje in punca, ki obožuje Lacoste torbice, čeprav si še nobene ne lasti.

Danes je zame pomemben dan. Med smejanjem fotografijam, kjer sem s petkami precej višja od mojega dobrega frenda in je bilo okoli tega takrat tudi precej zbadanja, dobim telefonski klic. Na drugi strani moj mali bratranček, ki letos obiskuje 1. letnik. Previdno mi sporoči željo… Njegov skejt se je strl in rad bi si izposodill mojega, če lahko. Nasmehnem se. Še pred nekaj tedni bi ga gladko zavrnila, iz preprostega razloga – na svoje spomine in s tem na vse predmete, ki me na kaj lepega spominjajo, sem izredno čustveno navezana. Ampak danes vem, preteklost je treba pustiti tam, kamor sodi; v preteklosti torej. In pustiti prostora za naslednje generacije. Bratranček je navdušen in čez pol minutke je že na naših vhodnih vratih, obraz mu sije. Dam mu pomemben del svoje preteklosti in mu zabičam, da mi bo moral kmalu pokazati kaj vse zna. Zbada me z izjavami, da me bo naučil skejtati. Spet se nasmejem. Čutim notranje zadovoljstvo, ker sem pustila, da gre ta del preteklosti mimo mene in vem, da sem s tem nekomu drugemu omogočila, da spozna sebe.

Zame je sedaj pomembna le še prihodnost.

Dan za uživanje

Moj dan se je začel ob 9.30, ko mi je budilka na Nokiji prvič optimistično odpela nežno prebujajočo se melodijo. A sem že zaspala? Aja, jutro je že… Bum po tipki in spimo dalje. Uro kasneje - telefon vrešči. Aaaa, najbolj grozljivo bujenje! Ne grem iz postelje, v kolikor dobro voham, hiša ne gori, torej ne more biti nič nujnega. Telefon naveličano odzvoni. Jaz pa se vseeno vdam. Ura je 10.30 in nekako presodim, da je sedaj recimo že čas za vstati.

Pograbim daljinec in vklopim radio. Avtomatično nastavim na tretji album in tretjo pesem in že naslednji trenutek se po sobi zaslišijo nežni uvodni zvoki kitare pesmi Love Hurts, by Incubus. Pojem skupaj s pevcem, medtem ko se obračam po prijetno topli postelji in sanjarim.

Po dveh ponovitvah pesmi in začetku pesmi Drive le vstanem. Ne padem po stopnicah in uspešno vklopim gretje. Nalijem čaja, vesela, da je jagodnega okusa. Segrejem ga v mikrovalovki, pograbim vrečko najljubših belih in roza medenjakov in že sem na kavču. Zavita v Dormeo deko srkam čaj, gledam Ricki Lake in se počasi prebujam.

Bežen pogled skozi okno mi razkrije sivino dneva. Res ne maram deževnih in sivih dni, res ne. Takrat raje sploh ne gledam skozi okno, kajti dnevna sivina mi izpije še tisto nekaj energije iz mojih zaspanih kosti, ki je ob jutru sploh imam. Spomnim se, kako polna energije sem bila včeraj, ko me je grel sonček. Sošolke so tehtale med možnostmi, da sem zaljubljena ali pač divja. Jaz pravim, da je sonce. Še trdneje se zavijem v deko.

Čez uro in pol že približno stotič razočarano ugotovim, kako beden je tv program. Skobacam se s kavča, zvlečem po stopnicah navzgor in zasidram pred računalnikom. Prečekiram forum, podam mnenje o hlačah na maturantskem plesu, preberem nekaj novih blog zapisov in se pogovorim z dvema frendoma na msnju. Dnevna rutina.

In nato pride neizogibno: ker mi je ime Jasna in ker je to pač moj ritual, se odločim za kopel. Tako pravo, dolgo in vročo kopel, s svečkami ob strani. Obožujem kopeli. Če pomisliš name, pomisliš na kopel. Preprosto. Torej si nalijem polno kad vode, dodam eterično olje in globoko vdihnem… Danes ne bo pene. Potopim se v vodo in toplota se mi razleze v vsak kotiček mojega telesa.

Uživam.

Čez dve uri se omamljena od vročine, vlage in eteričnih hlapov primajem v sobo. Padem na posteljo. Incubus mi spet pojejo o ljubezni in bolečini. Zmedeno ugotovim, da celi dan delam same prijetne in lenobne stvari in da sem kljub temu do konca izžeta. Uživanje izmuči človeka še huje kot delo.

E kot emo in eksistencializem

Ležim na tleh svoje sobe. V ozadju potiho kriči pevec The Used o tegobah življenja. Včeraj sem si po dolgem času spet posnela CD in na njega nabasala ogromno dobre emo glasbe in, začuda, tenkočutne balade od Incubusov, Blue October in celo Plain White T’s.

Torej sedaj ležim na tleh svoje sobe, pod mano je mehka modra odeja in dve pisani blazini. Z večje od njiju se mi smejijo zimski motivi. Noge naslonim na vroči radiator in nasmešek mi prežene resnost z obraza… Toplota. Podzavestno se premikam v značilnem ritmu glasbe. In… se zavestno še trdneje posvetim analizi književnosti za jutrišnji test.

Poglobim se v evropsko književnost po letu ‘45, v eksistencializem, absurd, magični realizem. Pritegne me filozofija eksistencializma. Ugotavljam, kako natančno je Sartre ubesedil moja občasna občutenja. Posameznikova vrženost v nesmiselni svet, kjer mora vsak sam poiskati svoje bistvo in smisel obstajanja. Čeprav prave smiselnosti v bistvu ni, je samo človek, osamljen. Edini smisel bivanja moramo najti v vztrajanju v tem nesmiselnem življenju in v absurdu. Opravljati Sizifovo delo, pri katerem nas že napor, ki ga doživljamo ob nesmiselnem delu, bogati.

Dvignem pogled od knjig. Zvišam glasnost na radiu. The Used pojejo: »Time takes us all, so why am I not just living for today?«. Misel mi švigne skozi glavno polno Zaprtih vrat in Tujcev. Emo glasba in eksistencializem imata skupne točke?

Ljudje danes se sprašujemo po podobnih vprašanjih kot sta si jih zastavljala Sartre, Camus in nanje celo odgovarjamo nevarno podobno. Zgodovina se ponavlja? Le pakiranje je drugačno. Nekoč izraženo preko besed, drame, danes v petju, kitari, tudi oblačenju. Vendar odpornost nam je padla. Vztrajanje post moderne družbe v nesmiselnosti se prevečkrat sprevrže v izbiro lažje poti in s tem konca. Jaz raje vztrajam – v nesmiselnem svetu, v vrženosti v usodo in si skušam, kakorkoli omejeno, sama črtati svoje poti življenja.

Premiera Val-a, novi bratranec Klemen in medena barva.

Ste že kdaj opazili, da atraktivni dogodki vedno pridejo v grupah? Kot nekakšna verižna reakcija; en dogodek za sabo potegne več drugih. In nato – obdobje tišine, ničesar.

Zadnji teden se mi dogaja točno to. Ponedeljek in torek in sreda so bili mračni dnevi. Pa odmislimo sedaj turobno vreme, ki je vsekakor bilo prisotno. Zgodilo se ni nič zanimivega in še najbolj šoking je bila geografska vaja štetja prometa (kdo bi si mislil da po ulicah Ljutomera vozijo celo angleški in švicarski državljani?), ki je drugače le še ena brezzveznih maturitetnih nalog.

In potem pride četrtek. Na začetku ne obeta nič posebnega, a nekaj je v zraku… čuti se. Za skokovit dvig srčnega utripa in živčno piflanje snovi pet minut pred začetkom ure, poskrbi naša super razredničarka in neizprosna profesorica slovenščine. Imamo srečo – in dobrega kamermana; reši nas Marko z razdeljevanjem plakatov za Val in podrobnejšimi navodili za petek (do tega še pridemo).

Popoldne sem doma natanko 35 minut. Najprej 15 min za juhco, puding in menjavo torbice, nato pa hitro k svoji frizerki na novo frizurco. Dolgemu odločanju o mojih naslednjih dveh mescih (ali še manj?) sledi mučenje las z razbarvanjem in nanašanjem nove medene barve (btw, medu res res ne maram!), temu pa striženje v težko izbrano dolžino. Ne pretiravam in na koncu ne šokiram vseh poznanih, kot sem to še pred pol leta rada počela.

Ko pridem domov je ura 18.00. Mama peče za petkovo premiero Vala. Izvem, da je Vida rodila in da imam bratranca! Ne morem verjeti, Klemen je končno dočakal dnevno luč. Vesela sem. In presenečena, da so porod izvedli s carskim rezom. 20 minut za hitro večerjo in že gremo k stricu na zabavo v čast novemu članu družine. Polne mize jedi in velika zaloga pijače obeta veliko udeležencev in dobro zabavo. Izvem, da ima babica v zamrzovalniku pecivo že tri tedne. Za vsak slučaj, če bo Klemen prej tu – čeprav je potem zamudil za cel teden. Prihaja vedno več ljudi in vzdušje je vedno bolj sproščeno. Stric ima že prve slike malega bratranca, popolnoma raznežena vzdihujem: »Kako je leepiiii…..«, pa se vendar ob nazornejših slikah zakolnem, da pa jaz ne bom nikoli rodila. Naj omenim še, katerega kruha se največ poje…

Petek. Pridem v šolo in od navdušenja, ko izvem, da nimam nič pouka, skoraj umrem. Popravek; pouk imam samo 4. uro, ko pišemo test. Za katerega se nisem učila, seveda, ker pač ni bilo časa. Torej: prvi dve uri Mitra, tretja ura intervju s Cedricom, ki nato odpade, četrta ura test angleščine, ki gre presenetljivo dobro, peta ura intervju s Cedricom (tokrat zares!) v Mitri, šesta in sedma ura - Mitra. Ahh… kako ne bi imela rada šole?

Petek zvečer. Imeli bomo premiero filma Val. Goofa – igralka? »Fu** yeah«, bi rekla Janja. Za vse, ki ne veste o čem govorim (za vse torej) …
Na začetku je bila knjiga Die Welle in naša razredničarka z revolucionarno idejo. Glavni akterji – mi, lanski 3.c gimnazije Ljutomer. Prevedli smo knjigo v slovenščino in jo spremenili v gledališki scenarij. Po scenariju smo naredili gledališko igro. Jo nato uspešno odigrali večkrat in zaslužili prvi denar. Nato posneli še film Val in… zablesteli?

Prehitro? O tem sem že toliko razmišljala in bom še toliko pisala, da mi misli kar uhajajo. Danes zvečer imamo premiero našega filma Val. Profesorica je že celi dan navdušena nad tem, kako dober je in kako smo vsi lepi. Jaz se sodbe še nekaj ur raje vzdržim. Če nam uspe tudi ta del projekta, ki je postal tako razsežen, da si tega nikoli nihče ni niti drznil pomisliti, smo carji. C kot carji.

Maturantska obleka ali Odločitve, odločitve.

V četrtem letniku imajo najpomembnejše besede koren matura. Matura kot preizkus znanja, maturantski izlet, ki smo ga že preživeli, ter seveda maturantski ples. Ta slednji mi zadnje dni na veliko polni kotičke misli in mi zapolnjuje čas takrat, ko bi se morala učiti za test iz matematike ali se pripravljati na spraševanje iz slovenščine. Čeprav, če smo malo natančnejši, že nekje eno leto premišljujem, kakšno oblekico obleči, da se bom kar najbolje počutila in kar najbolj šajnala. Zato sem z najboljšimi nameni pregledala že nešteto internetnih strani, ki ponujajo best prom dresses, čeprav bi se nekaterim lahko reklo worst prom dresses, ter se nasmejala kar nekaj polomijam, ki so jih maturantke, nevešče večerne toalete, navlekle nase.

Seveda sem med enoletnim vohljanjem in tehtanjem vsaj 4x zaključila, da sploh ne bom komplicirala. Itak nima smisla… raje bom oblekla neko preprosto oblekico in z nenarejenostjo zasenčila ostala dekletca. Dobri nameni gor, lepe želje dol. Sedaj, le nekaj mescev pred big dogodkom, ki je v bistvu svoj čar izgubil nekje daleč nazaj v preteklosti, je pred mano ena najtežnjih odločitev v celem življenju. Lol. Pa vendar, delno vsekakor resnično. Do sedaj sem uspela svoje želje omejiti na dve kreaciji, DVE!, ki me nekako najbolje predstavljata. Pot do dveh oblek je bila trnova, začetek pa povsem otroški.

Na začetku je bil nič. In potem se je spontano, brez poprejšnjega opozorila začela prva nedolžna debata. O dolgih in razkošnih in rdečih in črnih in satenastih in mehko padajočih in najlepših maturantskih oblekah nasploh. Vsaka je imela nekje daleč v mladi glavici megleno predstavo svoje najlepše. Da bo razkrivala hrbet. Jaa, pa zlate barve mora biti… No mogoče, mogoče pa bi imela korzetek, tako, brez naramnic. Samo, a ne pade to - dol?

Možnosti so bile neskončne, prav tako kot je bil neskončen spisek najlepših in po vznemirljivi debati (ali pa je bila za povišano bitje srca kriva kava? - Tri?) sem čakala samo še, da pridem domov in se zakopljem med tisoče uresničenih sanj, prikazanih na internetu. Hitro sem ugotovila, da nočem nobenih standardov. Nočem dolge obleke, nočem korzeta + obleke, nočem izpete barve in nočem dolgočasnosti. To je pomenilo predvsem, da bom morala poseči malo globlje po domišljiji in najti tisto, kar se meni zdi najlepše. Enostavno? Ja, in jaz sem pingvin.

Misija nemogoče: poznavalsko deskanje po googlu za čim bolj drugačnimi kreacijami, poglobljene debate z najboljšimi modnimi oblikovalkami - sošolkami in spremljanje tako haute couture mode, kot street fashiona.

Na koncu sem izmučena pristala na F disku v mapici Prom Dresses in se z očmi sprehajala po možnih bodočih - nabranih in pripraskanih po različnih straneh in prijazno podarjenih od dveh bestik. To je to. Trenutek odločitve. In padel je, čeprav še ne dokončen. Sedaj izbiram samo še med dvema. Se nagibam k eni, a nato spet padem k drugi. Prva? Druga! Ne druga… Prva?! Ena bo, zagotovo. Samo da najdem dovolj dobro šiviljo. In tukaj ju pokažem še vam. Za prvo ne vem kje sem jo našla in kdo se je podpisal na oblekico. Druga je, po pokazani podobni kreaciji, pridobljena od Gabi, podpisuje pa jo Oscar de la Renta.

Imeti nekoga, tudi ko nikogar nimaš

22:18
Ko si prazen, ne moreš pisati. Ko ti je najbolj dolgčas, ne moreš pisati. Ko si zmeden od vseh čustev, ki vrejo v tebi in imajo tako nasprotne pomene, ne moreš pisati. Samo sediš in si prepuščen na nemilost vulkanu, ki vre v tebi.

22:29
Torej sedim tukaj, kot sem že tolikokrat do zdaj in ne morem pisati. Želim si, saj me sprošča in mi ponavadi celo poda jasnejšo sliko moje situacije. Zato tipkam in poskušam in …

22:34
In potem… Sošolec mi da budnico na msn-ju. Spet ima nekaj zame; link do odbitega posnetka na youtube, kjer druga dva sošolca komirata in zganjata bedarije. Smeh. Boljše se počutim.

22:42
SMS frenda, ki ga žura na Siddhartinem maratonu. Pravi, da če hočem slišati kako igrajo, mi jih da v živo. Seveda sem za. Pokliče me. Zatopim v divje zvoke Siddharte in v navdušeno kričanje publike. Zaprem oči… in za trenutek sem del množice. Fenomenalno. Ne zaveda se, kako mi je polepšal večer. Kasneje me še večkrat pokliče in znova padem v evforijo, ki vlada tisti trenutek v Tivoliju. Vem, kako bi norela, če bi bila zdaj tam in nekaj trenutkov tudi sem tam.

Zavem se. Kakorkoli je nebo temno in čustva zmedena, še vedno so tu ljudje, ki jih imam rada in ki jim ni vseeno zame. Lepo je vedeti, da imaš nekoga.

Blue October.

Za prvi oktobrski dan - Blue October.

Osnovno: Fantje prihajajo iz Houstona. Če predalčkamo, igrajo alernativni rock, tudi indie rock. Ime grupe nastalo nekega oktobrskega dne v neki bolnišnici. Njihov zadnji album se imenuje Foiled.

Mene so osvojili že v sredini septembra, vendar čutim, da si zaslužijo posebno objavo prav na 1. oktober. Nočem igubljati besed, zato dodajam samo še del besedila moje-njihove najljubše pesmi.

“She’s My Ride Home”