Beyond my word …

Česa ni? - Popolnosti.

Ljudje smo zanimiva bitja. Hrepenimo po popolnosti in jo želimo doseči. Popolnosti pa ni. Kako doseči nekaj neobstoječega? Zatorej delamo večno Sizifovo delo, ki nas ali krepi ali uničuje – menda kar oboje, in smo na koncu še vedno na začetku. V najboljšem primeru smo na začetku in z enim modrim spoznanjem več – iz te moke nikoli ne bo kruha.

Popolnost je fikcija. Iluzija. Privid. Nedosegljiva želja. Nikoli uresničeno hrepenenje. Saily je zapisala: »Lahko bi bila bolj idealna. Pa nisem. Nikoli ne bom. Tudi če se potrudim spremeniti vse stvari, se bodo našle nove, ki bodo zopet moteče.« Kje se naš ideal popolnosti konča? Kje je dovolj popolno za nas?

Tudi če si zadamo cilj A, ki predstavlja naš najvišji ideal, je popolnost tega ideala uničena v trenutku, ko ga dosežemo. Najkasneje takrat se zavemo, da to ni popolnost, da to ni naš center hrepenenja in ideal se prestavi še višje. Podzavestno se zavedamo, da je popolnost le ideja in nikoli uresničena želja. Vemo, da je ne bomo dosegli, saj se bo kvečjemu pomikala samo še višje. Zakaj se torej tako trudimo? Zakaj si zatiskamo oči? Enostavneje bi bilo sprejeti sebe takšnega kot smo; nepopolni, človeški.

Kje je smisel nečesa, kar ne obstaja? A smisel je tam, če ga hočemo videti. Droben - a pomemben. Smisel je v tem, da nas hrepenenje po popolnosti in idealih, četudi samo fiktivnih, vedno znova sili v to, da smo boljši ljudje. Postavlja nam cilje, do katerih pridemo zaradi glavnega cilja - popolnosti, kajti ta nas kljub nedosegljivosti vseeno motivira. Daje nam moč in nas potiska naprej. Gremo proti zvezdam – čeprav te niso dosegljive.

Ker hoče vsak biti boljši človek.

We love platforms.

Če bi lahko, bi … imela dizajnerske platform čeveljčke.

Christian Louboutin:

Chloé:
  

Limone, limete in ostali pregovori

                              ’The’ lime photo (aka - Gabi, law ya)

Moja plavost je danes spet imela svoj dan in skrajno darežljivo delila priceless nasvete in ljudske modrije. Med pogovorom o podobnostih med Jezusom in nočete-vedeti-kom ter skrajnem navdušenju nad možnostjo, da drugo leto naša sveta trojica ostaja trojica tudi v Ljubljani, je padlo še trenutnostno navdušenje nad novim postom. Logiš.

Torej surfam po netu (matr je ta izraz že zlajnani) in si najdem lepo najlepšo slikco za novi postek, nakar jo v svoji očaranosti pokažem tretjini trojice: “Btw, da ne bi slučajno uporabila te slike, jaz jo imam že dolgo med favourites!” mi zagrozi Gabi. Moj plavi jaz pa odgovori: “Kdor prej pride, prej melje, draga!”

Tako jaz sedaj meljem svoje žito in sem nasploh zelo nesramna. Limonce in limete priporočam tudi v realnosti, tukaj zaenkrat le ‘the’ slikca najlepše limete tega večera in njenih dveh nasprotnic, ki sta pristali na drugem in tretjem mestu.

Bonus: nasvet za javnost (ko sem že v elementu): menda zdravilnost C vitamina deluje tudi preko misli, če se le dovolj skoncentriraš - so give it a shot.

It’s all white as snow

Iz sladkih sanj me vrže budilka ob 10.00. Nič ne bo, jaz si želim sanjati še naprej… zaspim nazaj. Sanjam… A tudi sanje se enkrat groteskno sprevržejo v popačeno nočno moro - zatorej zberem svojo zavest in se zbudim. 10.43. V sobi je svetlo. Ne rumeno, ne sivo - sumljiva bela svetloba. Takšna, ki se skozi zavese prebije samo sredi zime, ko je narava onkraj tvojega okna pobeljena. Pobeljena? Srce mi vztrepeta. Zbrcam blazino in odeje s sebe in razgrnem zavese, samo malo, da dobim dovolj veliko špranjico, ki mi razkriva pogled na … pobeljeno pokrajino.

Dobro jutro, Jasna! Pogled na katerega vsako leto tako vztrajno čakam je pred mano… Travo prekriva bleščeča odeja, sivina dreves je komaj prepoznavna od beline, ki jo odeva in pogled na sosednjo hišo mi zamegljuje ples neštetih belih snežink, ki se lahkotno spuščajo dol, še nižje, v namenu pobeliti vso pokrajino. Moje jutro je danes.

V ozadju slišim nežne zvoke Sinatre, ki poje: New York, New York - še nikoli nisem slišala lepše zimske pesmi. Srkam vroči čaj in zasanjano strmim skozi okno. Na ustnicah se mi riše nežni, oddaljeni nasmešek in nezavedno se premikam ob glasbi. Zaželim si, da bi bilo vedno vse belo. Vsaj do marca. Ljubim belino. Rabim nekaj novega, čistega, drugačnega. Zanesljivega.

Red Hot Chili Peppersi pojejo: Deep beneath the cover of another perfect wonder, where it’s all white as snow…. Zakaj je sneg najlepši samo zjutraj? Ljudje so kruti… tekom dneva ga umažejo. Pohodijo. Uničijo njegovo lepoto. Nočem rjave brozge! Mogoče je čas je za novi krog. Nov sneg. Oprijemljiv začetek.

Kako simbolično je lahko zasneženo jutro.

Move your body, girl!

Aerobika je osvojila ženske željne lepe postave in dobre telesne forme. Če odmislimo na hipe prav strašljivo vojaško disciplinirano korakanje in skakanje na steper in okoli in doli in trde poglede nekaterih sotrpink, ki govorijo ‘volja, moč, disciplina – ne odnehaj – vse za lepo rit!’, je aerobika čisti užitek.

In ker rada uživam in ker hočem skrbeti za svojo telesno formo tudi letos, ko ne treniram plesa, sem se odločila da poizkusim. Skupaj z Janjo in Gabi (ki je danes zaradi bolezni žal manjkala, smlk), smo sprejele modro odločitev na podlagi modrega gesla ‘zdrav duh v zdravem telesu’ in se odločile, da se prijavimo na aerobiko.

Kar sledi je tekanje po trgovinah v iskanju novih ‘aerobika copatov’, ki jih najdem v Tomas Sportu in me tako nesramno spominjajo na meni najljubši model Lacostk in prvi uraden trening, na katerega z Janjo kot zakleto zamudive…

Ni panike, drink in trač in naslednji trening, ki se začne čez uro in 15 min. Na informativnem letaku piše, da je Step by step vadba, primerna za začetnike. Najini strahovi: »To bo verjetno preveč lahko za naju… bad…« se prvič sumljivo kažejo za neutemeljene, ko v Rdeči dvorani srečave profesorico kemije, ki nama z glasom ‘ne vesta v kaj se spuščata’ zagotovi, da se bo redno delalo. Pa ja…

Naša vaditeljica, ki ima energije za 10 povprečnih ljudi in po uri intenzivne vadbe še vedno prepeva pri petdesetem trebušnjaku, je uro skakanja po steperjih in nenehnih ponovitev od zvokih komercialne dance glasbe izvedla presenetljivo dobro. Pa poglejmo…

Pred začetkom vadbe sem ugotovila, da je moj steper nastavljeni na nižjo višino. »Hej, kako se ga da na najvišjo? Aaa, super… I’m ready.« Glasba se razleže po celotni dvorani in navdušeni glas naše trenerke vzpodbudi vsako. Poznam korake, glasba mi narekuje ritem, timski spirit se uspešno prebuja – šooopaaaaj!

Moja oblačila postajajo vedno bolj premočena, plastenka vode se čudežno sprazni in obraz dobiva sumljivo barvo opeklin. Približno pri 40. minuti intenzivne vadbe se v smehu, kolikor sem ga še sposobna proizvajati, zavem, da sem v bistvu iz forme še malo bolj, kot sem upala. A panike ni, padem v trans, izklopim misli in samo – šopam.

Po koncu vadbe ujamem Janjin pogled in vem, da mislive isto: »Norooo, jaz bom umrla, a filing je fenomenalen!« Torej zdaj čakam samo še na novo vadbo, da spet začutim življenje – Gabi, Janja, ponedeljek?

Btw, se kdo javi, da bo jutri masiral moje bodoče-muskelfibrične noge?

Dobri fantje? Ne, hvala! – Punce padamo na bad boy-e.

Srečujemo se s fenomenom, ki povzroča nemalo zmede v odnosu moški - ženska in postavlja vprašanje, ali je tisto, kar si mislimo, da si želimo, res tisto, kar hočemo imeti. Pametno svarilo: »Pazi, kaj si želiš, saj to morda tudi dobiš,« skriva več resnice, kot je na prvi pogled moč videti in smo je pripravljeni sprejeti. To je tudi rdeča nit, ki me je vodila do nadaljnjih ugotovitev…

Ženske na vsakem koraku poslušamo, kako zapletena bitja smo. O tem govorijo številne šale v stilu ‘preprosti moški, ki se jim ugodi že s kosilom in seksom in zahtevne ženske, ki rabijo tri-strani-teksta-in-več čustvenih nepotrebnosti’. Kakorkoli trdim, da so moški lahko enako zapleteno zakompleksani, moramo priznati, da smo menda prav ženske nagnjene k ‘rečem eno, mislim drugo’ stvarem – oz. še bolj pogosto, ‘tako sem zmedena, ne vem več kaj hočem, ne vem več kako naprej’ zaskrbljenostim.

Razlaga pa je pravzaprav zelo preprosta: Ženske mislimo, da hočemo cilj A, zato se tudi trudimo in ukrepamo v pravilni smeri, da ga dosežemo. Ko pa enkrat prispemo do njega se zavemo, da nekaj ni prav – vstopi faza ‘tako sem zmedena, ne vem kako naprej’ – na tej točki prej ali slej ugotovimo naslednje; namreč, da smo si vseskozi pravzaprav želele cilja B, četudi se tega nismo zavedale. Saj ni tako zapleteno, ali?

Začnimo pri pravljicah. Ženske sanje govorijo o popolnih princih na belem konju, ki bodo z viteškim mečem pogumno premagali vse hudobne nasprotnike, nas zavihteli na mehko osedlanega lipicanca in z nami tesno objeti odjahali v sončni zahod. Če zgodbico poenostavimo in moderniziramo; punce sanjamo o prijaznih fantih, ki nikoli ne pozabijo na pomembne datume, nas vsake toliko časa presenetijo z našo najljubšo bonboniero in skupaj z nami preživijo romantični večer ob svečkah in naših najljubših love pesmih. Kajne, dekleta?

No, v bistvu – ne! Take in podobne sanje, ki jih več ali manj, danes ali jutri, sanja vsako dekletce in mlada ženska; so klasični primer zavajanja naših z estrogenom zabasanih možganskih celic. Kar si ženske resnično želimo, je akcija! Drama! Razburjenje! Dragi moški, le zakaj toliko žensk rado gleda mehiške nadaljevanke in romantične tv serije? Preprosto - tam se dogaja to, kar si vsaka ženska želi doživeti tudi sama. Prepovedane ljubezni, globoke skrivnosti, strastni poljubi, nenehni zapleti, boj slabega z dobrim – in za finale – happy end, ko ljubezen premaga vse (ne)življenjske ovire in končno zaživi v vsej svoji veličini. Čeprav - kar se dogaja po poroki pravzaprav več ni zanimivo, saj je akcija takrat že mimo, zato tudi konec temperamentnih romanc prav na tej točki, kajne?

Vsak pozna rek: lepa dekleta ljubijo barabe. Jaz pravim; vsa dekleta smo lepa in zato vse ljubimo barabe. In kaj je tako privlačnega na mučenju, ko čakamo njegov naslednji sms, ki ga bo mogoče napisal čez pol ure ali pa jutri? Kaj je tako vznemirljivega na tem, da on skrivoma (saj ne, da ne bi opazile) flirta z drugimi puncami, medtem ko se sprehaja z nami? In kaj je tako strastnega na poljubih, za katere veš, da mogoče niso namenjeni samo tebi? Delni odgovor je vsekakor iskanje akcije in drame, del pa je nekoliko kompleksnejši…

Ženske smo pravzaprav stereotipno vzgojena bitja. Naša primarna vloga je skrb za družino, brisanje ritke našim potomcem, nenehno kuhanje kosil za vso družino in pospravljanje nogavic za vsem, kar leze po hiši. Še najbolj zadovoljne same s sabo pa smo, ko lahko nekomu pomagamo in ga pripeljemo tako daleč – da se spremeni na boljše. Bingo. Punce ljubimo bad boy-e, saj smo prepričane, da jih lahko spremenimo v samo naše in najboljše fante. Kaj je tako vznemirljivega na tem, da dobiš pridnega in prijaznega fanta? Hm – nič. Ampak ujeti barabo in ga spremeniti, to je dosežek, ki nam daje občutek uspeha in izpopolnjenosti.

Teorijo preverimo še na praktičnem primeru: Torej smo ujele bad boy-a. Dan nikoli ni enak prejšnjemu, vedno smo v pogonu in vedno se – nekaj dogaja; enkrat smo z razpoloženjem na vrhuncu, spet drugič vegetiramo na robu solz. Skušamo ga omrežiti s svojimi ženskimi čari in ga spremeniti v našega sanjskega princa. …in tako je leto mimo, baraba je (kar naenkrat?) prijazen in samo naš fant in me smo zmedene. Hej, kje je človek, v katerega sem se zaljubila?

Naša točka A je dosežena, naše sanje o princu uresničene, me pa smo zmedene in kar naenkrat ne-zaljubljene. In po razmisleku in po nekaj mescih samostojnega življenja ugotovimo, da je bil naš cilj A iluzija in da smo podzavestno vedno potrebovale in si želele nekaj popolnoma drugega.

Pa nas je res težko razumeti…

Kdo sem?

Ne vem, kdo se je prvi vprašal to slavno vprašanje. Morda kakšni grški filozof, ali divji jamski človek med lovom na divjad. A menda se prej ali slej vsi vprašamo: kdo sem? in filozofsko ugotavljamo, da je na to vprašanje odgovorov vsaj toliko, kot listov v gozdu.

Edvard Kocbek je svoja razmišljanja o sebi ubesedil v pesmi z nazornim naslovom Kdo sem? in v začetek pesmi, ki je med drugim meni najljubši del, zapisal: »Nikoli nisem to, kar mislijo, da sem.«. S tem je menda skušal izraziti nerazumevanje njega s strani okolice in opazovalcev, ki so bili zmotnega mnenja, da ga imajo do potankosti naštudiranega. A on ni bil lutka brez čustev in z desetimi stalnimi lastnostmi. Bil je človek, unikaten, s svojimi idejami, za katerimi je tudi trdno stal. Bil je upornik z razlogom in zaradi tega zaničevan in opazovan kot laboratorijska miš.

Preroško je napovedal: »…nekoč bo pogledala ošabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo.«. Vedel je, da bo ljudem in oblasti nekega dne žal za vse, kar so mu krivičnega prizadejali in da jih bo takrat sram. Ko se bodo morali soočiti s tem bodo zardeli in obžalovali svoja dejanja; kar se je tudi zgodilo - njegov pogreb je bil pospremljen z najvišjimi častmi. Morda nekoliko hinavsko in seveda veliko prepozno.

Kocbek je v tej svoji pesmi sebe opisal iz oči sovražnikov, prijateljev in celo šaljivcev, ki so mu vsi podeljevali različne lastnosti. Vsakdo je menil, da ve, kdo je on, pa vendar ga nihče ni popolnoma poznal, niti razumel. Edino on je poznal njegov pravi jaz, ki ga je skušal preko svoje poezije predstaviti tudi celotni v zmoti živeči okolici.

Ko sem se tudi jaz pred nekaj mesci bila prisiljena vprašati isto vprašanje, kot se sprašujem danes, torej slavno vprašanje o tem, kdo sem jaz, sem napisala sledeče: »Sem. Samokritična, temperamentna, trmasta, pesimistična, spontana, ambiciozna, nenavadna. A težko je pisati o sebi, zato zaključujem. Za zdaj.«

Danes se spet sprašujem isto vprašanje in tokrat odgovarjam: »Sem Jasna. Sem dijakinja, hčerka, vnukinja. Sem ljubimka, prijateljica, sovražnica in trmoglavka. Sem plesalka, blogerka, oboževalka Heroesov in dobre glasbe, navdušenka nad vsem nenavadnim, večni skeptik in goreča vernica v nekaj več. Po novem sem optimist in že od nekdaj oven in kača.«

Še vedno pa sem mnenja - tako kot pred mesci, ko sem se predstavljala večini surferske Slovenije – da je najtežje opisati sebe in biti pri tem popolnoma pošten. Kajti kar danes mislim, da sem, mogoče jutri več ne bom. Mogoče sem danes sklenila uspešen posel in zato verjamem, da imam dobro žilico za podjetništvo; spet drugič bom pri pokru zaigrala ves svoj dobiček in se zavedla, da denarni posli niso zame. Mogoče sem danes opraskala avto na parkirišču in začela verjeti, da sem slaba voznica; naslednjič pa bom odpeljala že dolgo načrtovani drag race s kolegom, ga premagala in se prepričala, da sem rojena za avtomobile.

Vsak dan si namreč nataknemo naše male hinavske maske in igramo vloge, ki jih od nas zahteva družba. Vsak dan smo nekaj drugega; ker se to od nas pričakuje, ker si želimo biti nekdo drug, ker nas življenje prisili v vedno nove situacije. In potem se nekega lepega večera, kot je recimo današnji, usedem za računalnik z misijo, napisati kdo sem. In kar naenkrat ugotovim, kako nesmiselno je ubesediti sebe, saj je to nekaj, kar mi nikoli ne bo uspelo.

Vem in ne vem kdo sem. Vem, kdo sem danes in kdo si želim biti jutri. Ne vem, kdo sem danes za nekoga drugega in ne vem, če bom jutri za druge to, kar si želim biti in kar je od mene pričakovano. Prav zato je tako zanimivo živeti vsak dan posebej in vedno znova ugotavljati nove drobne lastnosti, ki me določajo in opisujejo.

____________________________________________

P.s.: Esej je nastal za pouk slovenščine, objavljam ga zaradi aktualne tematike in zaradi dogovora, ki smo ga sklenili razredni blogerji in se ga je do zdaj držal le eden - da bomo te eseje vsi objavili na blogu.

Ko zaradi želje po komentarju nastane blog zapis ali Janja pa jes vdarive eno po prekmursko

Super dopoldnevu v šoli (ali je bližnji club London vštet pod šolo?) in zmedenemu obisku Murske Sobote (don’t ask) sledi chat z najboljšimi frendi in Janjina ugotovitev, ki si zasluži vsaj mesto v Guinnessovi knjigi rekordov in pot v naslednji slovar nikoli poprej izrečenih besed! Pa pojdimo od začetka…

Janja: In ka novega?
Jaz: Hmm, kak to misliš? (videli sva se pred štirimi urami)
Janja: Ja ne ven… ti si sikdar obložena s čin novin! :D (to je res hehe)
Jaz: Ja hehe… Gjes san šla v MS, ne.. Pa san bila pri zobari 45 min… Pa priden nazaj k avtoji… Pa ugotovin ka san ga odklenjenoga pistila! Mislim c c c, to se samo meni lehko zgodi…
Janja: Loool, ka si mislila ka se ti keri notri sede??
Jaz: Jaa ka si nora… Lehko bi mi ga što odpelo!
Janja: Jaa… Še dobro ka znal kama po kluče iti…
Jaz: Ka pa žice? A a? Magajver stajl?
Janja: Ka misliš ka saki to gledal? Jes san bole Bejvač stajl…
Jaz: Uuuu, Pam pa to… Tvoja vzornica, doh?
Janja: Jaaaa! (večne debate o naših prsih, insajderska fora)

(Premolk. Iiiin potem…!)

Janja: Jasnaaaa….. na blog neka napiši, ka se mi da gjes komentejrati!

V tem trenutku jaz umrem. Stol me le s težavo zadrži da se ne zložim po tleh od smeha in Msn ne premore dovolj smeškotov, da bi opisala svoje občutenje. Zdaj imam temo za pisanje na blog! Čeprav tega zapisa nihče ne razume - fu** it, je pač insajderski!

In tako Janji sporočim, da na njen slavni stavek pišem objavo, na kar mi navrže še eno njenih mnogih modrosti: “Mater, še hitreje si to župo skujala, kak če jo z vrečke sipleš!”

In tako je juhca kuhana, Janjini želji ustreženo (a se ti zavedaš kakšno čast imaš, da sem eno celo objavo namenila samo tebi, draga Janja? dooh), moje srčece pa veselo bije še naprej… v zvokih ljubezni…

P.S.1: POMEMBNO OPOZORILO!! V kolikor kdo ne razume besede ali vseh v tej objavi, naj mi prosim sporoči. Se potrudim za prevode. Hvala za razumevanje.

P.S.2:  Če se ti zdi zapis nesmiselni, si danes pri malo treznejši pameti od mene.

Skrajnosti

Tema. Otipljiva hladnost v zraku. Osamljenost pritiska na prsi. In nato … Plamen sveče zagori in osvetli okolico. Minuta za dojemanje sprememb. Vdih – nežen vonj jasmina počasi hlapi in se širi po sobi. Toplota plamenov ogreje lice.

Rada imam ogenj. Tišino in hlad, preden zagori. Temno – svetlo. Ledeno – vroče. Sovraštvo – ljubezen. Nasprotja. Ena skrajnost ne more obstojati brez druge skrajnosti, sredina obstaja šele, ko obstajata obe skrajnosti. Zato ljubim te skrajne točke; ko sije sonce, hočem, da segreje vsako celico mojega telesa; ko sneži, hočem, da pobeli vsak skriti kotiček. Ko sovražim, sovražim z razlogom; ko ljubim, ljubim brez polovičarstva.

Srednjih poti ne maram. Si ali nisi. Hočeš ali nočeš. Tako preprosto je to. In zakaj včasih tako težko doseči? Nasprotni interesi morda, razcepljenost med različnimi željami, tudi potrebami. Nerazumevanje okolice in celo samega sebe.

Nekje nekoč sem prebrala nekaj takega: počni, kar ti srce poželi, ko pa pridejo posledice – jih sprejmi. Navdihujoč stavek, ki sem si ga rada ponavljala ob pomembnih prelomnicah. Pa vendar – ko počnemo, kar želimo početi, se ne menimo za posledice. Te pridejo jutri, kdo bi skrbel za jutri, do takrat je še vsaj cel dan časa.

Jaz ga čutim danes. Srednja pot, polovičarstvo je moja neprijetna posledica. Ne maram tega, prinaša negotovosti in večno spraševanje. Srednje poti so za šibke. Jaz nočem biti. Hočem skrajnost.

Želim si to eno skrajnost, pa vendar ostajam v varni sredini, saj je druga skrajnost preveč zastrašujoča. Se splača tvegati? Kdor riskira - profitira? Ampak kaj pa, če staviš na napačne karte?

Morda je res boljše vztrajati v varni sredini – vsaj dokler se vonj jasmina ne razleže po celem prostoru, toplota plamena ne osvetli vse negotovosti; in mi končno ponudi jasno rešitev.

A Fire Inside

Za prvi novembrski dan - A.F.I..

Nameravala sem napisati kaj o The Kooksih, moji indie ljubezni od prvič slišanega komada Seaside dalje. Nato sem si premislila in se odločila, da napišem nekaj o Incubusih ter njihovih pesmih Love Hurts, Drive in Wish You Were Here, ki so me spremljale skozi celoten oktober in mi lepšale mrzle popoldneve in prevožene kilometre.

Potem pa je prišel prvi november, nekaj minut po polnoči in frend, ki mi je spremenil celotne plane z vprašanjem, če sem že slišala pesem This Time Imperfect od AFI. Bila sem prepričana, da jo poznam, saj so mi eden najljubših bendov, zatorej prebrskam med mapicami na Multimedia disku, da bi jo slišala še enkrat. Kar sledi je šok ob ne-imetju te pesmi in link, ki vodi na you tube.

Prvič slišim pesem meni tako ljube skupine in – se zaljubim. Ponovno. Poslušam pesem vedno znova in znova in le-ta me, kljub mračnemu besedilu, prevzame. Zato vam na prvi novembrski dan, v že tradicionalnem ‘na-prvi-dan-mesca-vam-ponujam’, tokrat predstavljam AFI.

A.F.I. je kratica za A Fire Inside in označuje hardcore punk bend iz Kalifornije. Njihovi začetki segajo v daljno leto 1991, ko so ustanovili skupino, brez da bi kateri član benda znal uporabljati instrumente. Po vzponih in nekaj zamenjavah so doživeli največji uspeh z zadnjim albumom Decemberunderground, ki se je nekoliko oddaljil od gothick punka in ima sedaj primesi coldwave-a in new wave-a. Predalčkanje gor ali dol, če vam je všeč čustveni punk in zanimivi vokal, vam bodo tudi AFI. Še posebej priporočam album Decemberunderground, ki je pri meni tisočkrat preposlušani od spredaj in zadaj.

A.F.I.: This Time Imperfect

I cannot leave here, I cannot stay,
Forever haunted, more than afraid.
Asphyxiate on words I would say,
I’m drawn to a blackened sky as I turn blue.

There are no flowers, no not this time,
There’ll be no angels gracing the lines,
Just these stark words, I find.
I’d show a smile, but i’m too weak,
I’d share with you could I only speak,
Just how much this, hurts me.

I cannot stay here, I cannot leave,
Just like all I loved, I make believe.
Imagine heart, I disappear, seems,
No one will appear, here and make me real.

Pesmi, vredne poslušanja:

AFI - Love Like Winter

Read the lines in the mirror through,
The lipstick trace.
Por siempre.

AFI - The Interview

Pray for rain, lose your name.
And watch all your dreams fall through.

AFI - Kill Caustic

That is turning so fast now
I cannot hold on.