Beyond my word …

Maturantski ples: foto

Naš maturantski ples, enkraten in opevani dogodek ob koncu gimnazijskega šolanja, se je zgodil prešnjo soboto, 23. 2. 2008. Po živčnih pripravah, ki so svoj prav veličasten vrhunec dosegale tri dni pred plesom, je bilo na koncu vse super. Konec dober, vse dobro. Tudi bolečine in negotovosti se pozabijo ali pa je morda prav zaradi njih to - to.

Obnove ne bom pisala že zato, ker sem vse do danes čakala na slike polna navdušenja in idej o čem pisati, sedaj pa več nimam volje. Sem se pa odločila, da se ne poročim. Glede na to, koliko organizacije in izgubljenih živčnih celic me je stal navaden maturantski ples; kaj bi bilo šele pri poroki? Ne rabim vedeti … Beri naprej

Maturatski ples pred (zaklenjenimi?) vrati

Zadnje dni veliko razmišljam o bližajočem se maturantskem plesu. Obleko že imam, čevlje tudi, frizerko naročeno. In kakorkoli se vse skupaj zdi kot bližajoči Pepelkin večer, se mi vedno bolj upira. Formalnosti in živčnosti zasenčijo pravo lepoto tako težko pričakovanega večera. Tekanje za dobitki za srečelov, pisanje nešteto zahval in govorov oz. vsaj nuja po pisanju in iskanje prave inspiracije, povabila za vse in vsakogar, vedno večji računi, ki jih pridni starši hitro poravnajo in poškodovan prstek na nogi, zaradi katerega bom najverjetneje plesala v bolečinah. Vse skupaj postaja vedno bolj nesmiselno.

Vem, da bo na koncu vse lepo in prav. Vem, da se bomo imeli lepo, tudi če ne bo popolno – saj ni nič popolno. A vseeno … čutim nekaj umetnega, nekaj prisiljenega, nekaj nenaravnega. Sprenevedanje. Mogoče sem spet pesimistična, sploh zaradi popoldanskih nočnih mor, ki sem jih danes imela o moji frizuri in izpadanju las. Ali pa to – res ni ‘to’.

Kakorkoli že … ta objava je namenjena predvsem besedam, ki so me danes po dolgem času spet prevzele in jih preprosto moram objaviti, da jih bo lahko prebral vsak, ki jih do zdaj še ni. Meni služijo kot dober vir inspiracije za zanosen govor, ki ga bomo v najlepših večernih toaletah poslušali že čez nekaj kratkih dni … Beri naprej

Kva se dogaja? (dogaja-dogaja) Kva se godi? (dogaja-dogaja)

Zadnje čase je prav noro. Saj veste, kako je; ko se nič ne dogaja se res nič ne dogaja, ko je nekaj pa je vsega preveč. Po več ali manj uspešno preboleni bolezni – kašljanje noče ponehat, a bo že – sem se v ponedeljek vrnila med žive. V soboto torej zamudila dogodek mojega življenja, a nič ne de. Morda se kdaj še poročim in potem bo to drugo najboljše, kar se mi lahko kdaj zgodi. Šalo na stran.

Kratek pregled daje sledeče rezultate:

Ponedeljek: Hitro privajanje na staro okolje. Sledenje najnovejšim, sedaj že malo zastarelim tračem. Rolanje svinčnika po mizi s telekinezo. (preskoči zadnji stavek, nevernik)

Torek: Obisk pri šivilji, ki mi šiva obleko za maturanca in ugotovitev, da je to res obleka mojih sanj (o tem se še piše, kdaj drugič). Navdušenje ob novici, da v četrtek ne pišemo matematike, za katero sem se seveda že veliko učila (NOT!). Obisk Ljubljane. Nesrečni šoping, ko sem s polnim naročjem (vam kaj pove podatek, da me je naslednji dan bolela leva roka?) še ne oblečenih najlepših oblek ugotovila, da se čez 5 min že dobimo. Predstava Gimnazijski spektakel, o katerem moram sedaj napisati kritiko za Mesečnik (se torej še bere na blogu). Prijetna (»Kdo je čefur? A jst sm čefur?«) pot domov.

Sreda: Polnih devet šolskih ur (do I need to say more?). Najljubši kuli crkne zadnjo uro, kar me izredno čudi (NOT!-drugič). Popoldne zapravljen za čevlji šoping in ličila za maturanca šoping in darila šoping. Najlepši čevlji ever že spet moji. Stara tečnoba v Sparu me nadira, zakaj se za njim postavljam na navadno blagajno, čeprav imam eno (bili sta dve) stvari, za kar bi morala na hitro blagajno, kljub temu, da je bila tam očitno daljša vrsta. Ugotovitev, da stara tečnoba že dolgo ni dobila. Ugotovitev, da zgrešim pravo pot do doma, ko se med vožnjo pogovarjam po telefonu.

Četrtek (jutri torej): Prve tri ure fraj. Četrta in peta v bistvu tudi. Šesta fraj. Aja ne, še dobro da so me danes spomnili – test angleščine imam baje. Sedma športna, torej fraj. Moja kokoška praznuje rojstni dan. Plesne za maturanca. Obisk pri frizerju ob pol štirih, če me še vzame tako pozno. Blont bom, psssst. Aja, menda je valentinovo … ja.

Petek: Informativni. Ljubljana in FDV (omare in stopnice in te zadeve). Kongresni in prvi miting s kolegom. Šoping, tokrat preverjam uro. Hrana (še vedno upam na kitajsko, sicer pa pica it is). Vlak in trole in petkrat izgubljeni in desetkrat najdeni. Zvečer - private party, pssst-drugič.

Sobota: Spim. Če v četrtek ne uspe, grem k frizerju. Spim. Morda moram spet k šivilji. Spim. Zvečer: žuuuuur s kokoškami in praznovanje dveh rd-jev. Damn, strah me je. To bo noooroooooo! (Nahajamo se najverjetneje v Spartacusu, če nas bo kdo iskal).

Nedelja: Detox day. Masiranje pet (telo) in iskanje izgubljenih pet (čevlji). Še kaj? Aja, pišem kritiko predstave. In pišem zahavalne govore za maturanca. In pišem esej o Tartuffu za maturo. In se učim sociologijo. In se učim še za neke teste, nimam pojma kaj vse še pišemo drugi teden, a je veliko.

Tako, boljše da tukaj končam; pravim, noro je in noro še bo. Če se je komu uspelo prebiti do konca, ima veliko preveč časa.

Zdaj: grem spat.

Pa je zadelo še mene …

»Ti si pa zdrav otrok,« mi je včeraj zatrjevala moja osebna zdravnica, ko sem jo prvič po treh letih obiskala zaradi bolezni; ponavadi je krivec za obisk alergija. Po dolgem naštevanju, kaj vse me boli (mislim, da bi šlo veliko hitreje, če bi povedala, kaj me ne boli) in hitrem pregledu grla, ušes in poslušanju mojega globokega dihanja sem dobila tri podpisane lističe, s katerimi so mi v lekarni prijazno izročili čarovnijo za zdravje.

Tako sedaj živim po načelu, da je dan razdeljen na osem ur in pridno spremljam, kako se škatlica s pisanimi pastilami prazni in kako se moje zdravje vedno bolj polni. Upam, da bom do sobote, ko gremo na Dunaj gledat musical o Queenih, We will rock you, že popolnoma zdrava. In če sodim po zdravničinih besedah »Vse je v glavi« potem tudi bom …

Srečni trenutki minljivosti

Januar je bil prav poseben mesec. Poleg psionike, ki je zapolnjevala moje misli vsak dan in me vedno znova vsrkala v skrivnostnost sveta, sem se prvič res zavedla, da se mi pred nosom odpira svet. Streslo me je, kot ko te iz meditativnega stanja vrže glasno zvonjenje telefona, da je tako malo malo časa do trenutka, mogoče bolje rečeno trenutkov, ko se bo določila moja nadaljnja usoda. Konec šolskega leta … matura … tako nesramno blizu in grozljivo nedaleč. Zavedam se, koliko vsega me še čaka. Skušam se zavedati. Vendar me vedno znova neki majhni glasek opozarja, da nimam pojma. Da sploh ne vem, da pravzaprav nočem vedeti in sprejeti prihodnosti. Sedanjost mi je popolnoma všeč.

Že res, večkrat se zasanjano zazrem v prihodnost. Preskočim naslednjih nekaj mesecev in pristanem v vročem poletju. Najljubši del leta, ko mi nikoli ni mrzlo, ko se lahko popolnoma sprostim in samo uživam. Delam, kar me resnično veseli in sem sama svoj nadrejeni. Ne upoštevam pravil in si postavljam svoja. Pristanem v naslednjem šolskem, pardon, študijskem letu. Sem na svoji fakulteti, poslušam predavanja, ki me resnično zanimajo in spoznavam nove ljudi in nove poglede na svet. Prestolnica je moj dom in tuje okolje postane domače kot še nikoli, ko se z najboljšo frendico in kupom novih in starih prijateljev podamo v nočno življenje, odkrivat čare študentskega življenja in spoznavat svoje meje.

Sedanjost. Rada jo imam predvsem zato, ker se zavedam njene minljivosti. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo … verz, ob katerem se mi prebudi zadnjih pet obrokov v želodcu, ki silijo na spet na svetlo, a je menda resničen. Nikoli več ne bo, kot je sedaj. Bleh. Sovražim pretresljive resnice. Že celi januar me preganjajo kot skrivnostne postave v morečih sanjah in me vedno znova prisilijo misliti misli, ki jih nočem misliti. Ker bodo še prehitro resnične, ker so že na drugi strani vrat.

Kakorkoli že, med kopico obveznosti, od katerih večina ostaja neizpolnjena, skušam najti trenutke sreče, trenutke zase in predvsem uživati. Mislim, da mi uspeva. Obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada, preživljam svojo minljivo sedanjost, občasno naredim še kaj za prihodnost, a še vedno živim vsak dan posebej. Januar je mimo, februar je tu, na marec nočem misliti. Hvala vsem patronom in črnim mačkam, ki mi zadnje čase ne hodijo preblizu, da še vedno skušam živeti po svojih načelih in predvsem uživati vsak dan posebej.