Beyond my word …

Vesolje in blogerstvo

Vesolje je na moji strani.
[goofa]

Že nekaj časa poslušam prijazne očitke o mojem nepisanju na blog, ki me opominjajo na to, da sem zadnje čase res izjemno nedejavna blogerka in mi hkrati dajejo nežno topel občutek uspešnosti ob zavedanju, da so moji blog zapisi dejansko nekomu polepševali trenutke. Največkrat jim odgovorim, da se trenutno ukvarjam s stvarmi, ki jih je na blogu ali pretežko razložiti, saj bi jih javnost lahko nepravilno interpretirala ali preprosto nikogar ne zanimajo ali pa so celo neprimerni za ušesa širših množic. Njihova razlaga bi največkrat zahtevala podrobno poglobitev, za to pa po pravici povedano največkrat nimam ne časa,  niti volje, še manj pa vidim v tem smisel, saj navsezadnje nikomur ne bi koristilo.

Potem se malo zamislim in se vprašam: »Jasna, saj imaš družbeno življenje, piši o vsakdanjih neumnostih, kritiziraj vse in vsakogar in bodi brana.« Čeprav, skesano priznam, že dolgo nisem brala najbolj branih blogov, mi spomin še vedno vrže pred oči mastne naslove in poneumljajoče članke večine le-teh. Slovensko blogerstvo pač, tudi to mora biti in prav je tako… Jaz se odpovedujem famoznim ugotovitvam, da je moja zobna krtačna umazana zato, ker mi je padla za pralni stroj in raje molčim, saj je molk zlato.

Ko pride do blogerstva temu menda ni tako, glavno je, da pišeš. Polomljen pogovorni jezik, prežet z veliko mero preočitnega sarkazma in kritiko vsega kar leze, in že nas berejo. Ups, menda kritiziram sedaj tudi jaz, se opravičujem in zaključujem.

Vprašam pa se, o čem ima smisel pisati? Ali naj pišem o nečem, kar bo zanimalo potencialne bralce, ali naj pišem o svojih mislih, ki bodo težko komu jasne ali pa naj pišem o svojih prepričanjih in raziskovanjih ali…? Ugotavljam, da se večkrat prepustim brezplodnemu filozofiranju, saj me nekako ‘piši o tem, kar te veseli’ ne zadovolji več. Ni več tako enostavno, kot je bilo sončnega poletnega dne, ko sem z blogerstvom začela. Ali pa samo jaz kompliciram. Ne bi bilo prvič.

Vseeno verjamem, da imam svetu (beri: petim bralcem (joke) bloga) vseeno kaj povedati. Če ne drugo vsaj to, kako mi moja pinki zobna krtačka lepša jutra in kako je najlepši trenuteki tisti, ko se zaveš svoje vsemogočnosti in premoči nad svetom. Moja mala filozofija, pomešana z vsakdanjikom (ne)sojene dijakinje, ki že komaj pričakuje maturo in ki ima trenutno pred sabo deset trdih socioloških bukev, ki čakajo, da pretopijo svoje prodorne zamisli v maturitetno nalogo. Btw, naloga bo govorila/govori o spolnih stereotipih in ja, ne vem, kaj mi je bilo, ko sem si to temo izbrala. (joke?)

Kar sem želela s tem postom v bistvu povedati, čeprav nisem želela ničesar posebej povedati, je to, da me je danes zajela spomladanska alergija. Ko sem na pohodu do Tuša (ni reklamo sporočilo) hitela mimo vseh meni pomembnih ljudi in jih ne pogledala, za kar se opravičujem, imam dober izgovor, sem imela na sumu trdovratni prehlad. Šele kasneje sem pomislila na prijetno prekletstvo, skoraj ducat različnih alergijskih reakcij, ki jih z veseljem gosti moje telo, vzela prvo tableto po pol leta in se spravila v posteljo. Zbudila sem se ubito spočita, v boljšem stanju in z (ne)idejo o novem postu – hvala alergija.

Sedaj je prvi post po sto letih napisan, v njem je vsega malo, malo mojih dolžnosti, ugotovitev, sklepov in veliko mojih misli. Rada bi zaključila optimistično in prepričano, da bom odslej pridna in bom – pisala. O Vsem, ne glede na to, če bom razumljena in še manj glede na to, če bom brana. Danes imam voljo in verjamem, da jo bom lahko obdržala še vnaprej. Navsezadnje je vesolje na moji strani.

Moja resnica je moja resničnost

With things, things, I’ve got so many things to say.
[Blue October]

Moj blog sameva. Ali pa se na njem znajdejo bedarije, za katere me je že nekaj minut po objavi groza, kar je še huje. Ko sem poleti začela pisati je bila to zame pomembna misija; pisati o čem razmišljam, o mojem pogledu na svet in določene problematike, podirati meje (ki obstajajo le v moji glavi) in deliti del sebe s širšo javnostjo. Prioritete …

Težko si predstavljam sebe takšno, kot sem bila takrat, v sedanjosti. Živela sem v svetu, v kakršnem živi večina ljudi na Zemlji. Varen mehurček moje resničnosti, ki sem si jo ustvarjala iz dneva v dan z ljudmi, ki so me obkrožali in s stvarnostjo, ki se je zdela trdna kot železo. Milni mehurček. Še sreča, da mora enkrat počiti.

If everything I perceive is based on what I already know, how will I ever perceive anything new? If I never perceive anything new, how will I change? How will I grow? 

In potem … sem odkrila nov pogled na svet. Realnost se je pričela sukati in zvijati in obračati pod koti, za katere nekoč sploh nisem vedela, še manj verjela, da obstajajo. Realnost je začela dobivati nove barve. Začela sem verjeti v sebe in v mojo neskončno močjo nad vsem. Verjamem v resničnost, ki jo lahko zavestno ustvarjam in uravnavam, resničnost, na katero vplivam kot opazovalec in posledično akter. Imam vse, kar potrebujem za življenje.

Kaj je smisel življenja? Od kje pridemo in kam gremo? Če me spomin ne vara, se s temi vprašanji po malem, a vztrajno, ukvarjam že od prvih razredov osnovne šole. Takrat mi je vse odgovore v trenutku posredovala vera, v katero sem bila rojena. Smisel življenja je, da si dober in priden in živiš po svetih zapovedih in si tako zagotoviš mesto v raju. Si nemočna in nevedna duša, ki ji vlada večni in vsevedni Bog in tvoje poslanstvo v življenju je, da živiš, kot ti On govori.

Delovalo je. Bila sem pridna in dobra in sem prosila in v kali zatrla vse pomisleke o drugačni resnici. A potem je naenkrat postajalo vse - nelogično. Ni delovalo. In ko je na vrh snežne gmote padla zadnja snežinka, se je celotna gora zamajala in plaz je podrl vsa moja prepričanja in vsajene odgovore. Zavajanja in izkrivljene resnice.

Religion is the impotence of the human mind to deal with occurrences it cannot understand.
[Karl Marx] 

Ko so se vsi moji temelji, na katerih sem gradila otroštvo, podrli in sem končno izgubila strah pred Njim, ki ga imamo po tolikih stoletjih vzgoje menda že v genih, sem čutila zmedeno olajšanje. Olajšanje, ker sem vedela, da sem na pravi poti in zmedenost, ker nisem vedela kam ta pot vodi, niti kje je. Poteptala sem klasifikacije, ki so me želele potisniti v predal ateista ali agnostika in se začela spraševati. Zakaj? Zakaj verujemo …

Who we are, what life is, what is possible and what is not, is all based on what we think is real.

Do sedaj še nisem prišla do popolnega sklepa, a vedno bolj se nagibam k mnenju, da verujemo zato, ker moramo verjeti. Verujemo, ker rabimo nekaj, Nekoga, karkoli, kar daje našemu življenju smisel. Rabimo nekaj, kar nam odgovarja na vprašanja, ki si jih sami ne znamo odgovoriti. Rabimo nekaj, kar nam daje zagotovilo, da je trpljenje smiselno. Rabimo nekaj, kar nas ovije v varni milni mehurček. Rabimo opij, da lahko lepše živimo. In religija nam ga daje.

Jaz sem našla psioniko.

Ne ponuja mi lepo zapakiranih in varnih odgovorov, ampak mi postavlja prava vprašanja. Iskati odgovore nanje je moje poslanstvo. Jaz sem svoj lastni mali bog. Na podlagi razmišljanj z lastno glavo in branja razmišljanj drugih ljudi, se vedno bolj nagibam k bistvu človeka kot edinemu pravemu božanstvu. Moja vera v sposobnosti, v zmožnosti in potenciale, ki jih imam in ki so zaenkrat še v tako mali meri izkoriščeni, je do sedaj najboljša resnica, kar sem jih lahko našla. Moj model resničnosti, ustvarjen na podlagi mojih prepričanj in vsakodnevnih odločitev o tem kaj je in kaj ni, je tisto, kar mi kroji življenje. Moj smisel življenja je živeti. Izkoristiti dane možnosti, se zavedati, da je možnosti nešteto, raziskovati, se veseliti, spoštovati.

Ne vem, če bom kdaj našla univerzalno resnico, a na podlagi lastnega raziskovanja in občutenj si ustvarjam in vsak dan znova gradim svojo.

What I thought was unreal now, for me, seems in some ways to be more real than what I think to be real, which seems now to be unreal.
[Fred Alan Wolf]

Neumnosti o meni

Ker imam preveč časa in ker se nimam nič za učiti (kaj? 4 kontrolne ta teden in poskusna matura v soboto?) sem zapravljala čas z neumnim vprašalnikom, ki naj bi povedal nekaj več o meni. Dobila od Dušanke že pred stoletji na mejl in seveda nikoli odgovorila. Se oproščam, evo, potrudila sem se in pol ure zapravila za ’spoznavanje sebe’. Upam da drugič napišem kaj na isto temo, a precej bolj poglobljenega in znanstvenega (matr se to dobro sliši). Beri naprej