Moja resnica je moja resničnost
With things, things, I’ve got so many things to say.
[Blue October]
Moj blog sameva. Ali pa se na njem znajdejo bedarije, za katere me je že nekaj minut po objavi groza, kar je še huje. Ko sem poleti začela pisati je bila to zame pomembna misija; pisati o čem razmišljam, o mojem pogledu na svet in določene problematike, podirati meje (ki obstajajo le v moji glavi) in deliti del sebe s širšo javnostjo. Prioritete …
Težko si predstavljam sebe takšno, kot sem bila takrat, v sedanjosti. Živela sem v svetu, v kakršnem živi večina ljudi na Zemlji. Varen mehurček moje resničnosti, ki sem si jo ustvarjala iz dneva v dan z ljudmi, ki so me obkrožali in s stvarnostjo, ki se je zdela trdna kot železo. Milni mehurček. Še sreča, da mora enkrat počiti.
If everything I perceive is based on what I already know, how will I ever perceive anything new? If I never perceive anything new, how will I change? How will I grow?
In potem … sem odkrila nov pogled na svet. Realnost se je pričela sukati in zvijati in obračati pod koti, za katere nekoč sploh nisem vedela, še manj verjela, da obstajajo. Realnost je začela dobivati nove barve. Začela sem verjeti v sebe in v mojo neskončno močjo nad vsem. Verjamem v resničnost, ki jo lahko zavestno ustvarjam in uravnavam, resničnost, na katero vplivam kot opazovalec in posledično akter. Imam vse, kar potrebujem za življenje.
Kaj je smisel življenja? Od kje pridemo in kam gremo? Če me spomin ne vara, se s temi vprašanji po malem, a vztrajno, ukvarjam že od prvih razredov osnovne šole. Takrat mi je vse odgovore v trenutku posredovala vera, v katero sem bila rojena. Smisel življenja je, da si dober in priden in živiš po svetih zapovedih in si tako zagotoviš mesto v raju. Si nemočna in nevedna duša, ki ji vlada večni in vsevedni Bog in tvoje poslanstvo v življenju je, da živiš, kot ti On govori.
Delovalo je. Bila sem pridna in dobra in sem prosila in v kali zatrla vse pomisleke o drugačni resnici. A potem je naenkrat postajalo vse - nelogično. Ni delovalo. In ko je na vrh snežne gmote padla zadnja snežinka, se je celotna gora zamajala in plaz je podrl vsa moja prepričanja in vsajene odgovore. Zavajanja in izkrivljene resnice.
Religion is the impotence of the human mind to deal with occurrences it cannot understand.
[Karl Marx]
Ko so se vsi moji temelji, na katerih sem gradila otroštvo, podrli in sem končno izgubila strah pred Njim, ki ga imamo po tolikih stoletjih vzgoje menda že v genih, sem čutila zmedeno olajšanje. Olajšanje, ker sem vedela, da sem na pravi poti in zmedenost, ker nisem vedela kam ta pot vodi, niti kje je. Poteptala sem klasifikacije, ki so me želele potisniti v predal ateista ali agnostika in se začela spraševati. Zakaj? Zakaj verujemo …
Who we are, what life is, what is possible and what is not, is all based on what we think is real.
Do sedaj še nisem prišla do popolnega sklepa, a vedno bolj se nagibam k mnenju, da verujemo zato, ker moramo verjeti. Verujemo, ker rabimo nekaj, Nekoga, karkoli, kar daje našemu življenju smisel. Rabimo nekaj, kar nam odgovarja na vprašanja, ki si jih sami ne znamo odgovoriti. Rabimo nekaj, kar nam daje zagotovilo, da je trpljenje smiselno. Rabimo nekaj, kar nas ovije v varni milni mehurček. Rabimo opij, da lahko lepše živimo. In religija nam ga daje.
Jaz sem našla psioniko.
Ne ponuja mi lepo zapakiranih in varnih odgovorov, ampak mi postavlja prava vprašanja. Iskati odgovore nanje je moje poslanstvo. Jaz sem svoj lastni mali bog. Na podlagi razmišljanj z lastno glavo in branja razmišljanj drugih ljudi, se vedno bolj nagibam k bistvu človeka kot edinemu pravemu božanstvu. Moja vera v sposobnosti, v zmožnosti in potenciale, ki jih imam in ki so zaenkrat še v tako mali meri izkoriščeni, je do sedaj najboljša resnica, kar sem jih lahko našla. Moj model resničnosti, ustvarjen na podlagi mojih prepričanj in vsakodnevnih odločitev o tem kaj je in kaj ni, je tisto, kar mi kroji življenje. Moj smisel življenja je živeti. Izkoristiti dane možnosti, se zavedati, da je možnosti nešteto, raziskovati, se veseliti, spoštovati.
Ne vem, če bom kdaj našla univerzalno resnico, a na podlagi lastnega raziskovanja in občutenj si ustvarjam in vsak dan znova gradim svojo.
What I thought was unreal now, for me, seems in some ways to be more real than what I think to be real, which seems now to be unreal.
[Fred Alan Wolf]
Goofa, zelo lepo napisano! Naj bo tvoja resnica vedno tvoja resničnost! Brani jo vsem svojim bitjem… Saj je ‘materija’, ki te dela drugačno… Samosvojo.
Tisti, ki si ‘zaslužijo’ biti ob tvoji strani, te bodo sprejemali v celoti… Tudi tisto, s čimer se ne strinjajo oz. cenili bodo tvojo drugačnost. Tiste, ki tega ne bodo zmožni, boš pustila na svoji poti nekje od zadaj. Važno je, da ostajaš na svoji poti. Srečno!
15.03.2008 ob 21:18
Veruj sama vase, bodi prepricana, da to kar si, in to kar pocnes, delas zase. Resnica je zame relativna. Enkrat je taksna, spet drugic ubira drugacne poti. A kakrsnakoli ze je, si jo oblikuje tako kot si sama zelis. Naj te v zivljenju vodi tvoja misel, tvoj pogled in, ce verjames vse, bos premagala tudi vse prepreke, ki so, in se bodo nastopile.
19.03.2008 ob 18:54
VSEEEEEEEEEEEEEEEEEE NAJBOLJŠEEEEEEEEEEEEEEEEEEE ZA TVOJ ROJSTNI DAN!!!!!!!!!!!!!!!!!! wiiiiiiiiiiiiii 1.
hehehe
27.03.2008 ob 09:52
saily, hvaaaala!!
Si me lepo presenetila. 
27.03.2008 ob 16:51
Sej ne zameris kajne, ker sem malcek pozna?!?
Tudi jaz ti zelim vse najboljse!
31.03.2008 ob 19:56
bamboo, ne zamerim.
In hvala! 
31.03.2008 ob 20:56