Vesolje in blogerstvo
Vesolje je na moji strani.
[goofa]
Že nekaj časa poslušam prijazne očitke o mojem nepisanju na blog, ki me opominjajo na to, da sem zadnje čase res izjemno nedejavna blogerka in mi hkrati dajejo nežno topel občutek uspešnosti ob zavedanju, da so moji blog zapisi dejansko nekomu polepševali trenutke. Največkrat jim odgovorim, da se trenutno ukvarjam s stvarmi, ki jih je na blogu ali pretežko razložiti, saj bi jih javnost lahko nepravilno interpretirala ali preprosto nikogar ne zanimajo ali pa so celo neprimerni za ušesa širših množic. Njihova razlaga bi največkrat zahtevala podrobno poglobitev, za to pa po pravici povedano največkrat nimam ne časa, niti volje, še manj pa vidim v tem smisel, saj navsezadnje nikomur ne bi koristilo.
Potem se malo zamislim in se vprašam: »Jasna, saj imaš družbeno življenje, piši o vsakdanjih neumnostih, kritiziraj vse in vsakogar in bodi brana.« Čeprav, skesano priznam, že dolgo nisem brala najbolj branih blogov, mi spomin še vedno vrže pred oči mastne naslove in poneumljajoče članke večine le-teh. Slovensko blogerstvo pač, tudi to mora biti in prav je tako… Jaz se odpovedujem famoznim ugotovitvam, da je moja zobna krtačna umazana zato, ker mi je padla za pralni stroj in raje molčim, saj je molk zlato.
Ko pride do blogerstva temu menda ni tako, glavno je, da pišeš. Polomljen pogovorni jezik, prežet z veliko mero preočitnega sarkazma in kritiko vsega kar leze, in že nas berejo. Ups, menda kritiziram sedaj tudi jaz, se opravičujem in zaključujem.
Vprašam pa se, o čem ima smisel pisati? Ali naj pišem o nečem, kar bo zanimalo potencialne bralce, ali naj pišem o svojih mislih, ki bodo težko komu jasne ali pa naj pišem o svojih prepričanjih in raziskovanjih ali…? Ugotavljam, da se večkrat prepustim brezplodnemu filozofiranju, saj me nekako ‘piši o tem, kar te veseli’ ne zadovolji več. Ni več tako enostavno, kot je bilo sončnega poletnega dne, ko sem z blogerstvom začela. Ali pa samo jaz kompliciram. Ne bi bilo prvič.
Vseeno verjamem, da imam svetu (beri: petim bralcem (joke) bloga) vseeno kaj povedati. Če ne drugo vsaj to, kako mi moja pinki zobna krtačka lepša jutra in kako je najlepši trenuteki tisti, ko se zaveš svoje vsemogočnosti in premoči nad svetom. Moja mala filozofija, pomešana z vsakdanjikom (ne)sojene dijakinje, ki že komaj pričakuje maturo in ki ima trenutno pred sabo deset trdih socioloških bukev, ki čakajo, da pretopijo svoje prodorne zamisli v maturitetno nalogo. Btw, naloga bo govorila/govori o spolnih stereotipih in ja, ne vem, kaj mi je bilo, ko sem si to temo izbrala. (joke?)
Kar sem želela s tem postom v bistvu povedati, čeprav nisem želela ničesar posebej povedati, je to, da me je danes zajela spomladanska alergija. Ko sem na pohodu do Tuša (ni reklamo sporočilo) hitela mimo vseh meni pomembnih ljudi in jih ne pogledala, za kar se opravičujem, imam dober izgovor, sem imela na sumu trdovratni prehlad. Šele kasneje sem pomislila na prijetno prekletstvo, skoraj ducat različnih alergijskih reakcij, ki jih z veseljem gosti moje telo, vzela prvo tableto po pol leta in se spravila v posteljo. Zbudila sem se ubito spočita, v boljšem stanju in z (ne)idejo o novem postu – hvala alergija.
Sedaj je prvi post po sto letih napisan, v njem je vsega malo, malo mojih dolžnosti, ugotovitev, sklepov in veliko mojih misli. Rada bi zaključila optimistično in prepričano, da bom odslej pridna in bom – pisala. O Vsem, ne glede na to, če bom razumljena in še manj glede na to, če bom brana. Danes imam voljo in verjamem, da jo bom lahko obdržala še vnaprej. Navsezadnje je vesolje na moji strani.
V bistvi san nas preštel in nas je 6 resnih bralcev, 3 občasni in nekaj naključnih ljudi, ki po pomoti pridejo na tvoj blog….
simpl ko pasul 
Glede objav, ne kompliciraj in ostani takšna kakšna si….
p.s.Mogoče nas je kakšen bralec več ali manj…
31.03.2008 ob 21:35
@smartini: Število komentarjev ne pove dosti o tem koliko ljudi bere blog, vsaj tako kaže google analytics.
Takšna kot sem? Ok, bom, upam da ne bo preveč zahtevna naloga. 
31.03.2008 ob 22:04
To je nej bilo spisano glede na število komentarjev, ampak tak na blef…
ovače pa mislim, da maš parkrat telko bralcev, kot jaz…. 
1.04.2008 ob 13:20
nothingman pravi:
nasmešek na obrazu in občutek krivde glede lastnega bloga … ampak definitivno nasmešek …
1.04.2008 ob 15:20
@smartini: Po pravici povedano me niti ne zanima, koliko jih je.
@nothingman: Nasmeške imam rada, nasmešek je pozitiven.
1.04.2008 ob 15:53
Storyteller pravi:
Keep on going, girl! Pa tudi če veliko napišeš in malo poveš
Mišljeno je pozitivno 
Pišeš zase oz. takrat, ko sama tako začutiš. In pišeš tisto, kar se tebe dotakne. In mi - tvoji zvesti bralci - to spoštujemo (in potrpežljivo čakamo na nove objave). Ne pusti se preganjati. Če si pa kdaj neodločena o tem, ali naj kaj napišeš ali ne, pa le daj in nam polepšaj dan! 
ex Ele Be
1.04.2008 ob 15:59
@Storyteller: Prijazne besede, kot vedno.
Nameravam pisati malo bolj pogosto, v kolikor mi bo to dopuščal čas in mi bo ostalo volje.
2.04.2008 ob 16:23
eh, ves kaj, ce se ti da pisat, pac pises, ce pa ne, pa pac ne. in, ce imas druge stvari za delat, pac pocnes druge stvari. pisi tako kot ti pase
ps: a sem ga jst kje polomila pri pisanju?
2.04.2008 ob 19:04
bamboo, ti nisi polomila in moje ‘kritike’ te izvzamejo.
2.04.2008 ob 23:09
desert rose pravi:
Jaz se pridružujem tistim “petim”, ki te berejo.
Vem približno-natančno kakšen je občutek, ko se ubadaš z nečim, kar se zdi večini ljudem nekoristno, odvečno, nerazumljeno,… Ne, da kaj takega konkretno prakticiram, ampak že samo pogovor o čem podobnem ni splošna tema, ki bi jo lahko načel z vsakim. In tudi konstruktivno nadaljeval. A se že vidi, kam pes taco moli?
Jaz navijam za še kakšno objavo v stilu psionike - ni nujno, da so absolutno strokovna navodila itd., tudi bežne utrinke je lepo prebrati. Nekako sta me z Nothingmanom pritegnila in je ta zadeva zdaj (spričo določenih okoliščin zaenkrat) na čakalni listi. Torej se še bo pri meni premaknila morda nekega dne. 
Sicer pa piši kar te zadovolji, malo filozofije, pomešane z vsakdanjikom… pa bomo tudi “pinki zobne ščetke” radostno prebrali. Vsega po malem. O vsem in ne glede na vse…
7.04.2008 ob 23:58
@desert rose: Sem res prijetno presenečena, da so ti zapisi o psioniki všeč in da te zanima.
Si mi dala (dodatno?) voljo, da bom o tem še pisala. Hvala. 
9.04.2008 ob 20:15
desert rose pravi:
@goofa: oh, lahko rečem, nikar biti preveč presenečena, mene take in slične obmejne zadeve zanimajo od kar pomnim
Prebranega že mnogo o mnogem, a kakšen “guru” še nisem postala, niti nimam namena, nočem, si ne želim. Zgolj za sebe (čeprav po drugi strani bi pa najraje vpila, če bi se mi kaj takega posrečilo), da potešim tisto (otroško)radovednost, slutnje, da je kaj takega mogoče… Vse bi sprobala, vse bi raziskala, če bi lahko. Čeprav sem seveda vedno skeptik, vsaj skušam biti. To je potrebno, vedno, se mi zdi.
In zakaj sta me glede telekineze in tega z Nothingmanom pritegnila, prepričala? Eden izmed razlogov je preprosto, ker sta kot nekakšna “informacija iz prve roke” ali pa vsaj bližje, kot članki v revijah, niti si od tega ne obetata kakšnega dobička ali kaj podobnega… V glavnem vama zaupam in je fino, ko tako vidiš še koga z istimi zanimanji, še posebej, če je še bolj izkušen
11.04.2008 ob 02:03
@desert rose: To je bilo lepo prebrati.
Ugotavljam, da sem se sama spustila v psioniko tudi zaradi otroške želje po nečem ‘več’ od tega, kar nam svet govori, da je edino obstoječe in prav. In res je zanimivo kaj vse ugotoviš, ko si dovoliš gledati preko mej, ki ti jih začrta družba. Odpre se popolnoma nov svet in veš, da je ta ‘pravilen’. 
Sedaj imam namen napisati članek o tem, kako jaz razumem delovanje telekineze in upam, da mi čim prej uspe (glede na to koliko dela me čaka za šolo). Pa še to… če hočeš več informacij iz prve roke, me lahko kadarkoli kontaktiraš tudi na msnju (rosy_rose@email.si).
12.04.2008 ob 12:03
desert rose pravi:
@goofa: Ja res, kot si napisala, zanimivo je kaj vse ugotoviš in kaj vse se ti odpre, ko si dovoliš pogledati onstran družbeno začrtanih, vsesplošno sprejemljivih, strogo znanstveno dokazanih,… meja. Svet dobi kar neko novo dimenzijo, ki je meni osebno ljubša in bliže. Ali kot praviš, imaš občutek, da je bolj “prava”. In to kljub temu, da odpre veliko vprašanj, na katera potem skušam iskati racionalne odgovore, kolikor se to v tej sferi pač da. Ali morda bolje rečeno racionalno iščem odgovore ali vsaj racionalne približke iracionalnega (heh, se že zapletam). Včasih se pa kar prepustim, ker mi druga ne preostane in ker je tako najboljše.
Ja verjemem, šola in matura dasta dovolj zaposlitve. Napiši pač, ko boš utegnila. Jaz bom z veseljem prebrala tvoje razumevanje in poglede na ta mehanizem.
Glede msn-ja moram priznati, da ga (zaenkrat) ne uporabljam (ja, vem, verjetno sem ena izjema, hehe). Drugače pa res hvala za kontakt. Mogoče se ga pa kdaj poslužim, če ne sedaj, pa v prihodnosti, ko bo tudi več časa za ukvarjanje s tem. Je fajn, ko imaš za vsak slučaj o zadevi koga iz prve roke za povprašati. 
14.04.2008 ob 22:53