Beyond my word …

After years of expensive education …

Matura ni več pred vrati, ampak v hiši, jaz pa sem pobegnila skozi okno in raje uživam v vonju sveže pokošene trave, ljubezni in fenomenalne glasbe. Utrinek mojega dne moram deliti z vami na blogu, saj mi je preprosto preveč všeč, da za to ne bi povedala celemu svetu.

Jamie Cullum: simpatičen, nadarjen in samosvoj glasbenik. Moraš ga imeti rad. Jaz sem se zanj celo spustila v jazz. Maturantsko kapo dol! Vam pa ponujam trenutno moj najljubši komad, ki je to postal zaradi igrivosti in besedila, pisanega na mojo dušo.

Jamie Cullum - Twentysomething 

After years of expensive education,
a car full of books and anticipation,
I’m an expert on Shakespeare and that’s a hell of a lot
but the world don’t need scholars as much as I thought.

Maybe I’ll go travelling for a year,
finding myself or start a career.
I could work for the poor though I’m hungry for fame
we all seem so different but we’re just the same.

Maybe I’ll go to the gym, so I don’t get fat,
aren’t things more easy with a tight six pack?
Who knows the answers? Who do you trust?
I can’t even separate love from lust.

Maybe I’ll move back home and pay off my loans,
working nine to five answering phones.
Don’t make me live for my friday nights,
drinking eight pints and getting in fights.

I don’t want to get up, just let me lie in,
leave me alone, I’m a twenty something.

Maybe I’ll just fall in love that could solve it all,
philosophers say that that’s enough,
there surely must be more. Ooooh

Love ain’t the answer nor is work,
the truth eludes me so much it hurts.
But I’m still having fun and I guess that’s the key,
I’m a twenty something and I’ll keep being me.

I’m a twenty something.
Let me lie in, Leave me alone.
I’m a twenty something.

Sedanjost in realnost.

Že več kot mesec dni od moje zadnje objave in obljube o pogostejšem pisanju. Preklicujem svojo izjavo in pravim: nikoli več ne bom pisala redno! (Opomba 1: Nikoli ne reci nikoli. Opomba 2: To kar pravim, da bom naredila, očitno ne naredim.)

Mesec dni je minil v znamenju… Torej, precej neprijetno očitno, ker je moja podzavest vse podatke potlačila in se sedaj posledično skoraj ničesar ne spominjam. In menda niti ni pomembno. Kar je sedaj pomembno (a ni že celo leto? Enivejz) je matuuraaa. V torek. haHA. Pravzaprav bi moralo biti zanimivo. Ja. Druga tema.

Komaj čakam počitnice. Res. Te počitnice, ki so sedaj že pri koncu, kot so enkrat vsake počitnice in to veliko prehitro, so me spomnile na pravi raj počitnic. Toplo sonce na obrazu, vonj poletja, zelena trava in jaz v njej. Neprecenljivo. Dodajmo še dobro knjigo o življenju in prijetno osebo, s katero si deliš tople popoldneve in privlačne noči.

Ampak realnost udari, kot to naredi vedno in me postavi pred dejstvo, da bomo še trpeli, preden bomo kaj uživali. Brez dela ni jela. Brez učenja nepomembnih podatkov ni počitnic. Pa mi naj še kdo reče, da si sami ustvarjamo svoje življenje. Naše življenje je podvrženo družbenim zahtevam bolj, kot si to upamo priznati. Večno pehanje za več in za boljšim. Pri tem pa pozabljamo, da več in boljše v prihodnosti sploh ni pomembno, saj bo s takim mišljenjem vedno samo v prihodnosti. Kar je pomembno je sedanjost. Ampak sedanjost ni samo moja, vključuje predvsem zahteve okolice, ki se jim moram prilagajati. Brez izbire pravzaprav. Morda pa je zato tako mikavna ta prihodnost, ker nam daje lažno upanje, da bo takrat drugače.

Saj mogoče pa bo. Recimo, da moraš zamižati na eno oko in malo potrpeti, slediti določenim zahtevam, ki ti morda niso všeč in to samo zato, da bo nekoč lepše. Da si izboriš boljše. Pri tem ti ostane samo upanje, da čas ni relativen in da prihodnost ne bo nekoč enaka kot je sedaj sedanjost. Če odštejemo usodo, potem imamo menda popolno premoč nad prihodnostjo. Z žrtvovanjem v sedanjosti si krojimo lepšo in našo prihodnost. Ampak, ali ni bila tudi sedanjost nekoč prihodnost in naše mišljenje takrat enako? Začaran krog?

Vero moramo imeti. Menda. Tako pravijo religiozni in tisti, ki so malo manj religiozni, pa vseeno menijo, da brez religije ne bi mogli živeti. Če ne bi verjeli v to, da nam bo nekoč boljše, bi bilo nesmiselno živeti. Seveda, če nam že sedaj ni dobro. Pa vendar; vemo, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Ampak če nam je sedaj dobro, je to zato, ker želimo, da nam je zdaj dobro in ker želimo izkoristiti ta trenutek (čeprav je ta fraza izrabljeno izrabljena) in ne zato, ker bi bili usmerjeni v prihodnost.

Še najbolj trezna mešanica bi bila živeti za sedanjost z večno mislijo na prihodnost. Živeti, kot da je danes moj zadnji dan in kot da bo jutri vedno prišel. Ampak take prepametno pametne misli so že izven domene mojega trenutnega radarja in se jih ne poslužujem rada, saj menim, da nič ni črno-belo. Še najmanj življenje. Blefirati o filozofiji življenja je težko smiselno bolj od mojega učenja odvodov.