Sedanjost in realnost.
Že več kot mesec dni od moje zadnje objave in obljube o pogostejšem pisanju. Preklicujem svojo izjavo in pravim: nikoli več ne bom pisala redno! (Opomba 1: Nikoli ne reci nikoli. Opomba 2: To kar pravim, da bom naredila, očitno ne naredim.)
Mesec dni je minil v znamenju… Torej, precej neprijetno očitno, ker je moja podzavest vse podatke potlačila in se sedaj posledično skoraj ničesar ne spominjam. In menda niti ni pomembno. Kar je sedaj pomembno (a ni že celo leto? Enivejz) je matuuraaa. V torek. haHA. Pravzaprav bi moralo biti zanimivo. Ja. Druga tema.
Komaj čakam počitnice. Res. Te počitnice, ki so sedaj že pri koncu, kot so enkrat vsake počitnice in to veliko prehitro, so me spomnile na pravi raj počitnic. Toplo sonce na obrazu, vonj poletja, zelena trava in jaz v njej. Neprecenljivo. Dodajmo še dobro knjigo o življenju in prijetno osebo, s katero si deliš tople popoldneve in privlačne noči.
Ampak realnost udari, kot to naredi vedno in me postavi pred dejstvo, da bomo še trpeli, preden bomo kaj uživali. Brez dela ni jela. Brez učenja nepomembnih podatkov ni počitnic. Pa mi naj še kdo reče, da si sami ustvarjamo svoje življenje. Naše življenje je podvrženo družbenim zahtevam bolj, kot si to upamo priznati. Večno pehanje za več in za boljšim. Pri tem pa pozabljamo, da več in boljše v prihodnosti sploh ni pomembno, saj bo s takim mišljenjem vedno samo v prihodnosti. Kar je pomembno je sedanjost. Ampak sedanjost ni samo moja, vključuje predvsem zahteve okolice, ki se jim moram prilagajati. Brez izbire pravzaprav. Morda pa je zato tako mikavna ta prihodnost, ker nam daje lažno upanje, da bo takrat drugače.
Saj mogoče pa bo. Recimo, da moraš zamižati na eno oko in malo potrpeti, slediti določenim zahtevam, ki ti morda niso všeč in to samo zato, da bo nekoč lepše. Da si izboriš boljše. Pri tem ti ostane samo upanje, da čas ni relativen in da prihodnost ne bo nekoč enaka kot je sedaj sedanjost. Če odštejemo usodo, potem imamo menda popolno premoč nad prihodnostjo. Z žrtvovanjem v sedanjosti si krojimo lepšo in našo prihodnost. Ampak, ali ni bila tudi sedanjost nekoč prihodnost in naše mišljenje takrat enako? Začaran krog?
Vero moramo imeti. Menda. Tako pravijo religiozni in tisti, ki so malo manj religiozni, pa vseeno menijo, da brez religije ne bi mogli živeti. Če ne bi verjeli v to, da nam bo nekoč boljše, bi bilo nesmiselno živeti. Seveda, če nam že sedaj ni dobro. Pa vendar; vemo, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Ampak če nam je sedaj dobro, je to zato, ker želimo, da nam je zdaj dobro in ker želimo izkoristiti ta trenutek (čeprav je ta fraza izrabljeno izrabljena) in ne zato, ker bi bili usmerjeni v prihodnost.
Še najbolj trezna mešanica bi bila živeti za sedanjost z večno mislijo na prihodnost. Živeti, kot da je danes moj zadnji dan in kot da bo jutri vedno prišel. Ampak take prepametno pametne misli so že izven domene mojega trenutnega radarja in se jih ne poslužujem rada, saj menim, da nič ni črno-belo. Še najmanj življenje. Blefirati o filozofiji življenja je težko smiselno bolj od mojega učenja odvodov.
Zanimiv povzetek vsega dogajanja okoli nas… Se pridružujem razmišljanju o tem, da vedno pravimo, da bo v prihodnosti boljše…
3.05.2008 ob 23:37
Storyteller pravi:
SREČNO NA MATURI!!!
PS: Tudi sama se zadnje dni sprašujem o “začaranem krogu”…
6.05.2008 ob 10:46
@smartini: Saj pa bo lepše, ane?
@Storyteller: Hvala… smo doživeli in preživeli. Kako dobro smo se borili pa bomo še videli.
6.05.2008 ob 12:14
roK pravi:
lepo te je spet brat po dolgem času
da se še mal teme objave dotaknem - ljudje mamo dandanes povsem zmešane ideale in ponavadi počnemo to, kar počnejo drugi ali to, kar durgi pričakujejo od nas “kaj ni to fakin’ napet? kaj ti bojo sanje, če ostanejo v snu…”
upejmo, da bo nekdo res bolje
btw, srečno na maturi!
8.05.2008 ob 23:14
ja, prihodnost?? le kaj nam bo prinesla, je odvsno od nas in samo od nas. Ker navsezanje si jo lahko sami ustvarjamo in zato vedno znova slepo verjamemo, da si bomo si bomo v prihodnosti bolje ‘postlali’. Meni je lepo že zdaj, ne rabim bolj srečne prihodnosti in niti ne živim v popolnosti. Mogoče sem izgubila upanje in željo v popolnost, ker me je le ta vedno znova razočarala. Naučila sem se živeti z vzponi in padci, smehom in občasnimi solzicami. Potrpljenje in prilagajanje.
) :*
Pa srečo na maturi (čeprav ti jo bom zaželela vedno znova
10.05.2008 ob 16:29