Tomorrow …
See you right back here tomorrow
for the next round.
Z bloganjem sem začela predvsem zato, ker sem želela pisati. In sedaj nimam nič za povedati. Kot če bi želela plesati z ohromelimi nogami.
Včasih, ko imam kakšno sekundo časa preveč in mi misli odtavajo v preteklost, se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem pisala na začetku. Vedno imela v mislih kaj bom napisala v naslednji objavi in pazila, da so bile objave redne.
Sedaj me preveva občutek zmedenosti.
Kot da se v vsem vrvežu okoli mene nič ne dogaja. Ali kot da se dogaja preveč vsega, da bi se kaj res dogajalo. Ni občutka, ki bi mi narekoval usesti se za tipkovnico in svoje misli spraviti med vejice, klicaje in pike.
Večinoma vprašaje …
Konec knjige bralca s srcem vedno prevzame z občutki.
Občutek veselja … ker je poglavje zaključeno, ker so vsi tam, kjer morajo biti in ker so vprašanja knjige odgovorjena.
Občutek otožnosti … ker je zgodba končana, ker hočeš, da bi se nadaljevala, ker si želiš izvedeti, kaj bi se še lahko zgodilo.
Občutek navdušenega pričakovanja … ker veš, da je zunaj še veliko knjig, ki so enako ali celo bolj vznemirljive in čakajo tebe, da jih najdeš.
Občutek neugodja … ker veš, da je tam nekje še veliko knjig, ki si ne zaslužijo biti prebrane.
In jaz sem trenutno na koncu knjige, ki mi daje prav vsa ta občutja in ustvarja zmedenost. Jutri ni zagotovljen. Ne vem, kaj me čaka čez teden dni, ne vem, kaj bom počela čez dva tedna. Še najmanj vem, kje bom čez tri mesece. Zdi se, da življenje pritiska in zahteva in je neizprosno in si želi izsiliti tisto, čemur je namenjeno.
Pošteno.
Morda rabim nekaj novega. Se nehati oklepati starih navad in vzorcev. Trenutek me duši z novostmi; mogoče samo želi, da jih pograbim in se spustim v zajčjo luknjo.
Mežikati v vroče sonce, brati zapise modrejših od mene, se učiti živeti, se učiti uživati življenje in načrtovati nikoli zagotovljeno prihodnost.
Previdno izbirati vzorce vedenja, ki jih želim ponotranjiti. Navsezadnje starega psa ne moreš učiti novih trikov, tudi če si tega želiš.
Kako čudovito, da me do starosti loči še veliko sedanjosti …
Vsemu temu je očitno vzrok postmaturitetni stres in strah pred nesprejetjem na želen faks
15.06.2008 ob 18:31
isti občutki. Tudi jaz sem nekoč z navdušenjem posedala, premišljevala, pisala. Ampak očitno je bilo to samo še eno obdobje na mojem dolgem potovanju, ki sem ga mogla ‘prerasti’. Danes že tretjič resno premišljujem o popolnem zaključku. Konec. naj se še tako oklepam starih časov, vem, da nikoli ne bo isto. težka je odločitev, pustiti svoje delo, spomine.
Ampak sedaj je čas za nove.
aja smartini, pa ni to iz nobenega strahu pred maturo in faksom. Namreč sama tega strahu niti ne občutim. Vzrok je sigurno nekje globje.
mogoče pa tebe še nekje dohiti inspiracija. srečo. :*
16.06.2008 ob 08:36
@smartini: Ja tudi to je del vsega, še vedno namreč ne vem če sploh bom sprejeta na svoj faks ali ne. Če ne, se mi bo življenje zasukalo v povsem novo in še bolj nepredvidljivo smer, v katero niti ne želim iti.
@gaвı: Verjetno je bilo res samo obdobje … škoda.
Prav imaš, čas je za nove spomine. Ampak vseeno je težko, ko premišljuješ na vse lepo, kar smo doživeli in ko vidiš, da nikoli več ne bo niti podobno. Že to, da boš obkrožen s povsem novimi ljudmi, starih prijateljev pa ne bo nikjer, je vsaj neprijetno.
Ah ja, saj bo. Mogoče bomo vzeli v naročje še boljšo knjigo, kot smo jo brali do sedaj.
16.06.2008 ob 10:48
hehe, meni se tud ne da zadnje čase več blogat prov preveč
clo razmišljam da bi zaključu tale blog 2004-2008…srednja šola..
16.06.2008 ob 15:03
@Blaž: Veliko nas je takih očitno. S to razliko, da sem jaz do zdaj imela blog eno leto.
Gabi ga je že celo izbrisala…
Poleg tega je blog odličen dnevnik, kjer lahko spremljaš kakšen si bil poljubno časa nazaj.
No, upam, da ga ti ne boš. Študentska leta bodo verjetno še bolj zanimiva kot so bila dijaška, kje boš pa potem beležil vso dogajanje?
17.06.2008 ob 11:15
sj tudi če ga poplaknem iz blogosa imam exportanega v xml formatu, opcijo imaš v pod uredi na nadzorni plošči in če mi kdaj zapaše vse skupaj obnovit
samo nalozim vse skupaj v nov blog 
17.06.2008 ob 14:54
Vsaj ne bo vse izgubljeno.
17.06.2008 ob 15:30