Beyond my word …

Blogerji, kje smo?

Na začetku, ki je pravzaprav sreda dogajanja, nekaj manjka. Ne veš točno kaj, veš samo, da tvoje bivanje ni do popolnosti izkoriščeno. Čutiš nemir, čutiš, da moraš energijo nekam usmeriti in boš zadovoljen z rezultatom.

Nato te sredi vožnje z avtom ali sredi največjega brezdelja prestreli ideja. Kaj pa če bi pisal spletni dnevnik, kaj če bi blogal? Obraz osupne v spoznaju, ko se zaveš, kaj ti že vseskozi manjka. Še več, veš, kako boš to odpravil. Trden si v svojem prepričanju, da boš držal samodisciplino in z užitkom delal nekaj na premagovanju svojih dosedanjih meja. Še isti dan odpreš blog. Izbira imena, izbira ozadja in najpomembnejše, izbira tematike pisanja. Poln navdušenega adrenalina spišeš prvi entuzijastični post in veš, da jih bo sledilo še veliko.

Postaviš si okvire. Pisati vsak dan, pisati tri-krat tedensko. Biti interaktiven, brati druge bloge, pisati komentarje drugim blogerjem, biti opažen. Poljuben del svojega življenja izpostaviš svetu, vsaj tistemu, ki zna slovensko. Uživaš v občutkih, ki se ti porajajo ob komentarjih in doživljaš katarzo z vsakim spisanim sestavkom. Bloganje postane odvisnost.

A sonce bo enkrat zašlo in plima se bo enkrat umaknila v oseko in vrhunski športnik bo enkrat končal svojo kariero. Zato se nekega dne, ki niti ni nujno lepi, zaveš, da vedno manj pišeš. Že nekaj časa ne spremljaš drugih blogerjev tako redno, kot si nekoč. Navdušenje je splahnelo. Kot da bi vse, kar je ostalo, bila samo obveza. Kje je tu zabava?? In tako si postavljen pred dejstvo: še pisati, vsaj občasno, če ne redno, ali več ne pisati. Tehtaš razloge in se odločiš …

Opažam, da se jih vedno več odloči predati in končati. Zaprejo malo poglavje svojega bivanja, zaključijo z bloganjem in ga odpravijo kot malo obsedenost nekje v preteklosti, ki je sedaj minila in za njo ni več prostora. Ne pišejo več objav, njihov blog sameva, ali pa nekega povprečnega dne ugotoviš, da ga sploh ni več na blogosu. Zapisane misli ostanejo za vedno?

Žal mi je takih blogerjev, vedno več jih je. Ne bom vas naštevala, a če kateri od teh še kdaj prebere moje pisarije, ki so tudi vedno redkejše, se bo našel v tem. Ste bloganje res popolnoma izčrpali? Ali pa je bloganje izčrpalo vas?

Bloganje je pravzaprav zelo koristna zadeva za posameznika. Kot prvo se s pisanjem spletnega dnevnika uriš v pisanju. Za koga morda nepomembno, a vsaj za še šolajoče bi moralo biti. In za tiste, ki želijo od svojega življenja kaj več kot samo znanje za poklic in dobro plačo. Sama že od nekdaj rada pišem in tako sem v bloganju našla dodaten izziv, kako nekaj dnevniškega spisati za javnost, pri tem ohraniti sebe vsaj delno nerazkrito in kako vse to spisati vsaj približno zanimivo. Včasih mi je lepo uspelo.

Kot drugo, z bloganjem spoznavaš nove ljudi in drugačne poglede na svet. Razkrivaš vsakdanjike oddaljenih ljudi brez imena in obraza, ki prav tako kot ti radi sedijo za tipkovico in pišejo delčke iz svojega mozaika vsakdanjika. Če pustiš, lahko najdeš prijatelje, ki niso vezani samo na komentiranje postov.

Kot tretje in kar se mi zdi še najboljša pridobitev, je večnost zapisanega, kajti stari zapisi so več kot samo zanimivi za prebrati. Ko greš preko vseh objav in bereš, kaj si zapisal toliko in toliko časa nazaj, se ti odpre pogled na osebo, kakršna si bil takrat. In je, verjemite, krepko drugačna od osebe, ki si zdaj. Bereš o prelomnih trenutkih, spoznavaš, kako so te spremenili, spominjaš se svojih takratnih občutkov in si presunjen nad dejstvom, koliko časa je minilo in da si takrat nisi niti drznil pomisliti, kakšen boš sedaj. Kakšen si sedaj tudi zaradi takih nepozabnih dogodkov. Blog je moje ogledalo.

Želim si, da bloganje ne bi bilo samo to, kar mu večina pripisuje, torej modna muha. Žal mi je res dobrih blogerjev, ki so s svojim pisanjem zaključili ali o tem resno premišljujejo. Ni več navdiha, ni več volje, ali zakaj? Mogoče pa se še kdaj odločite pisati dalje, odpreti novi blog. Takrat mi prosim sporočite, saj mi boste znova lepšali minute.

Ljubiti in biti ali ubiti in iti.

Vem, kaj hočem. Končno vem, kaj si želim. To – kar že imam.

And I raised my hand as if to show you that I was your’s.
That I was so your’s for the taking.
I’m so your’s for the taking.
[Blue October - 18th Floor Balcony]

Je prav, da imamo to kar si želimo? Je prav, da se počutimo srečni in popolni in da si ne želimo ničesar drugega več?

Zdi se kot popolnost. A popolnosti ni. Je le iluzija. Vedno namreč obstaja neka protiutež, nekaj, kar navidezno in občuteno popolnost komaj vidno, a dovolj trdovratno, kazi. Jin – jang, večna črna in bela.

Strah. Pravijo, da je votel, okoli pa ga nič ni. Pravijo, da se s pogumom premaga strah. Pravijo, da je strah naš največji sovražnik v življenju.

Včasih se bojim. Na primer … sedaj. Strah me je izgubiti iluzijo popolnosti, strah realnih tal in padca v temo. Zakaj?

Zato, ker po dežju vedno posije sonce. Torej po soncu – vedno začne deževati. Kar je lepo, mine. Kar je lepo, mine hitreje kot se zavedamo.

Koliko je smiselno živeti popolne trenutke in v njih uživati, če veš, da je enkrat vsemu konec? Kako lahko uživaš, če se nekje globoko v podzavesti zavedaš, da je vse minljivo? Vse je vprašanje časa. Vse je relativno. Ljubezen je relativna.

Strah pred neznanim. Strah pred znanim. Strah pred koncem, za katerega nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil in strah pred koncem, ki bo prišel. Ker vedno pride.

I used to be the one who won before.
I used to smile but don’t no more.
I’m living just to watch it all go by.
[Blue October - It's Just Me]

Kako uživati popolnost, ko te je – nekje globoko globoko v podzavesti – prvinsko strah?

Dobri fantje? Ne, hvala! – Punce padamo na bad boy-e.

Srečujemo se s fenomenom, ki povzroča nemalo zmede v odnosu moški - ženska in postavlja vprašanje, ali je tisto, kar si mislimo, da si želimo, res tisto, kar hočemo imeti. Pametno svarilo: »Pazi, kaj si želiš, saj to morda tudi dobiš,« skriva več resnice, kot je na prvi pogled moč videti in smo je pripravljeni sprejeti. To je tudi rdeča nit, ki me je vodila do nadaljnjih ugotovitev…

Ženske na vsakem koraku poslušamo, kako zapletena bitja smo. O tem govorijo številne šale v stilu ‘preprosti moški, ki se jim ugodi že s kosilom in seksom in zahtevne ženske, ki rabijo tri-strani-teksta-in-več čustvenih nepotrebnosti’. Kakorkoli trdim, da so moški lahko enako zapleteno zakompleksani, moramo priznati, da smo menda prav ženske nagnjene k ‘rečem eno, mislim drugo’ stvarem – oz. še bolj pogosto, ‘tako sem zmedena, ne vem več kaj hočem, ne vem več kako naprej’ zaskrbljenostim.

Razlaga pa je pravzaprav zelo preprosta: Ženske mislimo, da hočemo cilj A, zato se tudi trudimo in ukrepamo v pravilni smeri, da ga dosežemo. Ko pa enkrat prispemo do njega se zavemo, da nekaj ni prav – vstopi faza ‘tako sem zmedena, ne vem kako naprej’ – na tej točki prej ali slej ugotovimo naslednje; namreč, da smo si vseskozi pravzaprav želele cilja B, četudi se tega nismo zavedale. Saj ni tako zapleteno, ali?

Začnimo pri pravljicah. Ženske sanje govorijo o popolnih princih na belem konju, ki bodo z viteškim mečem pogumno premagali vse hudobne nasprotnike, nas zavihteli na mehko osedlanega lipicanca in z nami tesno objeti odjahali v sončni zahod. Če zgodbico poenostavimo in moderniziramo; punce sanjamo o prijaznih fantih, ki nikoli ne pozabijo na pomembne datume, nas vsake toliko časa presenetijo z našo najljubšo bonboniero in skupaj z nami preživijo romantični večer ob svečkah in naših najljubših love pesmih. Kajne, dekleta?

No, v bistvu – ne! Take in podobne sanje, ki jih več ali manj, danes ali jutri, sanja vsako dekletce in mlada ženska; so klasični primer zavajanja naših z estrogenom zabasanih možganskih celic. Kar si ženske resnično želimo, je akcija! Drama! Razburjenje! Dragi moški, le zakaj toliko žensk rado gleda mehiške nadaljevanke in romantične tv serije? Preprosto - tam se dogaja to, kar si vsaka ženska želi doživeti tudi sama. Prepovedane ljubezni, globoke skrivnosti, strastni poljubi, nenehni zapleti, boj slabega z dobrim – in za finale – happy end, ko ljubezen premaga vse (ne)življenjske ovire in končno zaživi v vsej svoji veličini. Čeprav - kar se dogaja po poroki pravzaprav več ni zanimivo, saj je akcija takrat že mimo, zato tudi konec temperamentnih romanc prav na tej točki, kajne?

Vsak pozna rek: lepa dekleta ljubijo barabe. Jaz pravim; vsa dekleta smo lepa in zato vse ljubimo barabe. In kaj je tako privlačnega na mučenju, ko čakamo njegov naslednji sms, ki ga bo mogoče napisal čez pol ure ali pa jutri? Kaj je tako vznemirljivega na tem, da on skrivoma (saj ne, da ne bi opazile) flirta z drugimi puncami, medtem ko se sprehaja z nami? In kaj je tako strastnega na poljubih, za katere veš, da mogoče niso namenjeni samo tebi? Delni odgovor je vsekakor iskanje akcije in drame, del pa je nekoliko kompleksnejši…

Ženske smo pravzaprav stereotipno vzgojena bitja. Naša primarna vloga je skrb za družino, brisanje ritke našim potomcem, nenehno kuhanje kosil za vso družino in pospravljanje nogavic za vsem, kar leze po hiši. Še najbolj zadovoljne same s sabo pa smo, ko lahko nekomu pomagamo in ga pripeljemo tako daleč – da se spremeni na boljše. Bingo. Punce ljubimo bad boy-e, saj smo prepričane, da jih lahko spremenimo v samo naše in najboljše fante. Kaj je tako vznemirljivega na tem, da dobiš pridnega in prijaznega fanta? Hm – nič. Ampak ujeti barabo in ga spremeniti, to je dosežek, ki nam daje občutek uspeha in izpopolnjenosti.

Teorijo preverimo še na praktičnem primeru: Torej smo ujele bad boy-a. Dan nikoli ni enak prejšnjemu, vedno smo v pogonu in vedno se – nekaj dogaja; enkrat smo z razpoloženjem na vrhuncu, spet drugič vegetiramo na robu solz. Skušamo ga omrežiti s svojimi ženskimi čari in ga spremeniti v našega sanjskega princa. …in tako je leto mimo, baraba je (kar naenkrat?) prijazen in samo naš fant in me smo zmedene. Hej, kje je človek, v katerega sem se zaljubila?

Naša točka A je dosežena, naše sanje o princu uresničene, me pa smo zmedene in kar naenkrat ne-zaljubljene. In po razmisleku in po nekaj mescih samostojnega življenja ugotovimo, da je bil naš cilj A iluzija in da smo podzavestno vedno potrebovale in si želele nekaj popolnoma drugega.

Pa nas je res težko razumeti…

Skrajnosti

Tema. Otipljiva hladnost v zraku. Osamljenost pritiska na prsi. In nato … Plamen sveče zagori in osvetli okolico. Minuta za dojemanje sprememb. Vdih – nežen vonj jasmina počasi hlapi in se širi po sobi. Toplota plamenov ogreje lice.

Rada imam ogenj. Tišino in hlad, preden zagori. Temno – svetlo. Ledeno – vroče. Sovraštvo – ljubezen. Nasprotja. Ena skrajnost ne more obstojati brez druge skrajnosti, sredina obstaja šele, ko obstajata obe skrajnosti. Zato ljubim te skrajne točke; ko sije sonce, hočem, da segreje vsako celico mojega telesa; ko sneži, hočem, da pobeli vsak skriti kotiček. Ko sovražim, sovražim z razlogom; ko ljubim, ljubim brez polovičarstva.

Srednjih poti ne maram. Si ali nisi. Hočeš ali nočeš. Tako preprosto je to. In zakaj včasih tako težko doseči? Nasprotni interesi morda, razcepljenost med različnimi željami, tudi potrebami. Nerazumevanje okolice in celo samega sebe.

Nekje nekoč sem prebrala nekaj takega: počni, kar ti srce poželi, ko pa pridejo posledice – jih sprejmi. Navdihujoč stavek, ki sem si ga rada ponavljala ob pomembnih prelomnicah. Pa vendar – ko počnemo, kar želimo početi, se ne menimo za posledice. Te pridejo jutri, kdo bi skrbel za jutri, do takrat je še vsaj cel dan časa.

Jaz ga čutim danes. Srednja pot, polovičarstvo je moja neprijetna posledica. Ne maram tega, prinaša negotovosti in večno spraševanje. Srednje poti so za šibke. Jaz nočem biti. Hočem skrajnost.

Želim si to eno skrajnost, pa vendar ostajam v varni sredini, saj je druga skrajnost preveč zastrašujoča. Se splača tvegati? Kdor riskira - profitira? Ampak kaj pa, če staviš na napačne karte?

Morda je res boljše vztrajati v varni sredini – vsaj dokler se vonj jasmina ne razleže po celem prostoru, toplota plamena ne osvetli vse negotovosti; in mi končno ponudi jasno rešitev.

Just look to the rainbow you will see - the sun will shine ’till eternity.

Goofa bila poredna. Članek o Valu sem napisala že pred časom - za šolski Mesečnik in ga pred petimi dnevi z nekaj poprejšnjimi lepotnimi popravki pejstala na blog. Če torej neham krožiti okoli vrele kaše; že kar nekaj časa nisem nič konkretnega napisala. Tragedija.

Dogaja se preveč. Večina ‘preveča’ ni za javnost, torej o tem tudi ne razpravljam na blogu. Menda bi lahko napisala kaj poglobljenega in izredno pametno inovativnega, a pač ne. Zakaj? Pustimo večino pravih razlogov ob strani in recimo: počitnice so.

To pomeni: lenarjenje, spanje, pitje (čaja - vozim!), čvekanje, režanje do onemoglosti, gledanje novih Heroesov, sanjarjenje, shopingiranje, druženje s pravimi frendi, basanje s pico, kuhanje čaja, miganje bokov ob pesmi Love Generation in predvsem - uživanje v vseh pogledih. Mi gre predobro? Hvala, se zavedam. In upam, da nikoli ne mine.

Po novem sem namreč optimist. Ste še na stolu? - Hehe. “Ti veš, da si zadnje čase samo še dobre volje? Sploh ne težiš več!” Hvala Janja za te vzpodbudne besede o moji nenadni preobrazbi, ki sem jih prejela pred nekaj dnevi pri razredni uri, nekje visoko v učilnici Nebesa, med pitjem zadnjih požirkov tvoje vode.

Ura je 0:42, baje je danes Noč čarovnic. “Le še en bedasti prekopirani praznik,” slišim od frenda. Se ne strinjam. Zadnje čase se sploh z veliko stvarmi ne strinjam, pa vseeno izpadem flegma. Noč čarovnic je namreč dober izgovor za druženje in pitje (čaja -vozim!). Torej bo danes spet veselo. Samo še pod tuš… in spat… in že smo v novem sončnem dnevu. A da je oblačno in deževno? A da globoka sivina pritiska nebo k tlom?

Zame sije sonček. Saj pravim, optimist sem. Novi moto: “Vse de še vrede!” Hvala za te besede, ti že veš kdo; vse je več kot v redu.

Bob Sinclar: Love Generation

Just look to the rainbow you will see,
The sun will shine ’till eternity.

Imeti nekoga, tudi ko nikogar nimaš

22:18
Ko si prazen, ne moreš pisati. Ko ti je najbolj dolgčas, ne moreš pisati. Ko si zmeden od vseh čustev, ki vrejo v tebi in imajo tako nasprotne pomene, ne moreš pisati. Samo sediš in si prepuščen na nemilost vulkanu, ki vre v tebi.

22:29
Torej sedim tukaj, kot sem že tolikokrat do zdaj in ne morem pisati. Želim si, saj me sprošča in mi ponavadi celo poda jasnejšo sliko moje situacije. Zato tipkam in poskušam in …

22:34
In potem… Sošolec mi da budnico na msn-ju. Spet ima nekaj zame; link do odbitega posnetka na youtube, kjer druga dva sošolca komirata in zganjata bedarije. Smeh. Boljše se počutim.

22:42
SMS frenda, ki ga žura na Siddhartinem maratonu. Pravi, da če hočem slišati kako igrajo, mi jih da v živo. Seveda sem za. Pokliče me. Zatopim v divje zvoke Siddharte in v navdušeno kričanje publike. Zaprem oči… in za trenutek sem del množice. Fenomenalno. Ne zaveda se, kako mi je polepšal večer. Kasneje me še večkrat pokliče in znova padem v evforijo, ki vlada tisti trenutek v Tivoliju. Vem, kako bi norela, če bi bila zdaj tam in nekaj trenutkov tudi sem tam.

Zavem se. Kakorkoli je nebo temno in čustva zmedena, še vedno so tu ljudje, ki jih imam rada in ki jim ni vseeno zame. Lepo je vedeti, da imaš nekoga.

Leave the past and clear the mind

Kaj narediti, ko se počutiš, kot da imaš v črevesju tono betona … ki se vztrajno strjuje in postaja vedno težji in težji in se ti zdi, da se bo to samo še večno stopnjevalo. Ali lahko umreš od prevelike teže?

In kaj narediti, ko bolečine niso telesne, pa vendar jih s tako ostrino čutiš v svoji notranjosti? Ko ne moreš dihati, ko ne moreš jesti, ko se ne moreš premikati. Kaj narediti. In kaj narediti, ko pa veš, da si si čisto sam kriv za vse.

Pomaga, ko lahko breme preložimo na tuja ramena. Betona ni več, gnev izlijemo na drugo osebo. Nekdo je kriv za naše stanje in na njega lahko skoncentriramo vso bolečino, popikujemo vu-du lutke in trgamo sliko košček za koščkom. Brcamo vrata in si predstavljamo, da je tam oseba, kriva za vse. Pokličemo to osebo in ji žolčno sporočimo, da nam je uničila svet. Naredimo, pač nekaj, za olajšanje duše. Kaj pa… če smo si sami krivi?

Takrat pač… grem spat. Prespim popoldne. Mogoče poslušam Emil Bullse ali Blue October ali Linkin Park. Včasih Shakiro, španske balade. Berem, novice se vsak dan ponavljajo in nihče se ne zaveda, da sploh ni nič isto!

Družba me rešuje, tam sem svobodna, ne mislim na sebe in gradbišče v sebi. A popoldnevi… popoldne hočem ne obstajati. Kako to doseči? Rabim še nekaj doz She’s My Ride Home pesmi od Blue October. Potem pa … dalje spat.

I`m sick and tired of all I love.

Sem človek obdobij. Zdaj me veseli to, jutri spet drugo. A vse na toliko časa imam obdobje, ki se ponavlja. In ima čist simpl ime – glasba.

Včasih imam obdobje, ko je glasba vse, kar si želim od dneva. Vse, kar pričakujem od dneva. Vživim se v udarce po bobnih in čutim nemoč in žalost vsakega krika, ki ga povzročijo pevčeve predane glasilke. Glasba postane seks.

Danes je ta dan, ta popoldan. Tudi včeraj je bil. Minuto za minuto mi Winamp vrti najbolj goreče pesmi. Predam se užitkom in valovanju.

Lose myself in
The warm distortion that’s on my stereo.
[Emil Bulls – These are the Days]

Sedaj si prvič želim, da moj blog ne bi bil javen. Da mi ne bi bilo potrebno zavijati svojih pravih misli v celofan in jih varovati pred krutim svetom. Da bi lahko odkrito zapisala vse svoje zmedene ugotovitve. Pošteno, brez sprenevedanja. Da bi lahko zbrala na enem mestu ves kaos, ki vlada moji glavi in si enkrat za vselej uredila svoje občutke.

Saj pa imam glasbo.

Poslušam. Wheels Of Steel. Najbolj depra besedilo vseh časov. Je smiselno reči, da ga čutim? Da vem, kako se je pisec besedila počutil?

Do you think it`s easy to forget
Time heals nothing
That`s why I lie awake
My spirit seems to leave me now …
[Emil Bulls – Wheels Of Steel]

Moja najljubša balada… Friday Night. »Now let us all lose out dignity tonight.« Moj najljubši citat tisočkrat preposlušanega in prepetega komada. Nežna pesem, dvigne moralo. Za pol stopničke.

Moje misli so zmedene, sem že rekla? Moj post je brez smisla. Kdor razume vsaj delček napisanega, se lahko spravi nad Emil Bulls diskografijo.

I`ve had enough now
I`m sick and tired of all I love.
[Emil Bulls – Quiet Night]

Si kdaj želite pobegniti nekam daleč daleč vstran? Nekam, kjer boste na varnem in vas nihče in nič več ne bo prizadelo? Seveda si. Vsi si. Zakaj želimo bežati, se je res tako težko soočiti z realnostjo?

Včasih pa res.