VAL – naša pot od knjige, preko gledališča in do filma
Kot otrok sem rada šla v kino, se udobno usedla na temno rdeči sedež in z občudovanjem gledala igralce v filmu, kako uprizarjajo svoja fiktivna življenja. Nemalokrat sem se izgubila v lastnih mislih in pristala na drugi strani… vsem na očeh, s kamero usmerjeno vame in pri snemanju naslednje filmske uspešnice. Seveda so bile vse le sanje, tako otroške in neumne, da jim nikoli nisem privoščila upanja na realizacijo. In kako sem se zmotila…
Preselimo se nazaj v leto 2006 in naš drugi letnik. Profesorica in razredničarka Cilka Jakelj optimistično skuša pritegniti našo pozornost. Med – bolj ali manj uspešnim – skrivnim izmenjavanjem novičk, slišimo nekaj o prevodu knjige in nekakšnem Valu. Dobi našo pozornost. Nekoliko boječe, a vseeno vzneseno nam predstavi svoj načrt… Trije dijaki iz našega razreda bodo prevedli knjigo Die Welle iz nemščine v slovenščino. Po prevedenem tekstu bomo nato formulirali scenarij za gledališko igro, ki se jo bomo v tretjem letniku naučili in z njo nastopili. To bo naš razredni projekt. Spogledamo se. V mislih nam vre tisoče vznemirjenih in skeptičnih vprašanj o vsem, predvsem pa, če bi to sploh lahko delovalo. A odločitev pade: smo za!
Jesen 2006, tretji letnik. Maja, Boris in Nejc so knjigo uspešno prevedli, pisane platnice z velikim valom držimo v rokah in občudujemo. Vsebina knjige se že spreminja v dramski tekst in mi smo vedno bolj prijetno vznemirjeni. Pri razredni uri, v učilnici ‘jedilnica’, se naša gledališka usoda zapečati – vloge se podelijo. Dobimo glavna igralca Janjo in Tineta, najbolj glavnega – profesorja Jerneja, stranske osebe, šepetalko, luč mojstra in še kaj. Vse kar nam sedaj preostane je, da vadimo. In to smo tudi naredili…
Imeli smo bralne vaje in s tem prvo popravljanje naših govornih napak. Prve nerodne poizkuse prizorov, kjer smo vsi umirali od smeha. Vaje na gledališkem odru, segretem posebej zaradi nas sredi najhujšega mraza. Nešteto komičnih trenutkov in treniranja trebušnih mišic. Preveliko napak in pozabljenega teksta in mrzličnega prišepetavanja. (Ne)malo prešpricanih ur zaradi skupinskega blagra naše igre. Predvsem pa – ogromno trenutkov, ki so nas povezali kot razred in ki jih nikoli ne bomo pozabili. Neprecenljivo.
Živčnim pripravam, neprespanim nočem, profesoričinim prvim sivim lasem in našemu podivjanemu bitju srca je sledila prva prestava. Gledališka predpremiera Vala za starše, 2. februar 2007 v Ljutomeru. Odziv je bil buren in čustva ob uspelem skupnem projektu na čisti pozitivi. Uspelo nam je! In nato še enkrat in še dvakrat in še trinajstkrat. Bili smo na televiziji, s pohvalami so nas zasipali tiskani mediji in vsak dan smo izvedeli nove dobre kritike od znancev ali profesorice, ki nam jih je vestno prenašala. Štiri mesce smo gostovali s predstavo Val po desnem in levem bregu Mure in zaključili z našo zadnjo predstavo 25. maja v Veliki Polani.
Takrat smo mislili, da je to nenavadno obdobje, polno novih vznemirljivih dogodkov za nami. A profesorica je imela v rokavu še en as; po igri bomo posneli film! Na začetku nismo verjeli, ideja je bila preveč ambiciozna, kdo bi pa snemal z nami amaterji. Pa vendar se je na naše presenečenje trditev za več kot resnično dokazala, ko smo spoznali našega bodočega producenta, režiserja in kamermana Marka Wolfa. Predstavil nam je načrt in pri tem izgledal tako prepričan vase ter tako zavzet, da smo iz učilnice vsi odhajali navdušeni in z debato o filmu na koncu jezika.
V naslednjih dneh smo dobili urnik snemanja, ki nas je pretresel z napovedmi o celodnevnem nastavljanju kameram v zadnjih šolskih dneh. Ko nas je zanimalo, zakaj toliko ur za snemanje, nam je Marko navdušeno pojasnil, da se minuta filma snema eno uro. Ne vem, če mu je kdo verjel – in kako naivni smo bili.
Prišel je prvi dan snemanja. Med snemanjem zadnjega prizora in čakanjem v majhnem prostorčku, kjer je bilo na meter krat meter vsaj pet ljudi, smo se prvič prepričali o dveh stvareh. Prvič: snemanje ene minute filma traja v najboljšem primeru najmanj eno uro. Drugič: biti igralec je rees neskoončnoo napoornoo, pa naj kdorkoli reče, karkoli že hoče. Tako so po celotnem dnevu naše modre srajce krasili potni madeži, ko smo se izčrpani primajali iz dvorane – naša snemalna ekipa pa bila nadvse zadovoljna.
Drugi dan snemanja je prinesel skupinske prizore. Okoliščine: temperatura zraka 40 stopinj (ok, nisem merila, prisežem pa, da je bilo še bolj vroče). Dotok svežega zraka minimalen. Učilnica polna dihajočih osebkov. Cel dan ponavljanja skupnih gesel: »Do moči z disciplino! Do moči v skupnosti! Do moči z akcijo!«. Nenehno petje kamermana: »KLAPAA!!« Vsaj pet krat ponovljeni prizori in prizorčki. Nastavljanje kamer v vse mogoče pozicije in prilagajanje obrazne mimike za vse režiserjeve zamisli. Naporno? Menda. A obenem še izpopolnjujoče in nekaj novega. Nepozabno.
Snemanja so sledila še nekaj naslednjih dni. Počitnice so stopale čez prag, dijaki so se veselili sončnih dni, mi pa smo snemali na trak trenutke, ki bodo večni. Delali smo kot razred, se trudili kot skupina s skupnim ciljem in dihali za Val.
Jesen 2007. Film posnet, zmontiran, zapakiran. Prva predpremira določena za 13. oktober, v Ljutomerskem kinu, ki nas je spremljal skozi celotno pot Vala. Pričakovanja visoka, še višja po navdušenem sporočilu profesorice, ki je film predčasno videla, da je resnično uspel. Dvomi še obstajajo, a so zgolj previdnostnega značaja.
Pride naš dan, dan Vala, Valov petek. Celotna ekipa se zbere pred Ljutomerskim kinojem, vsi smo oblečeni v Val majice in obrazi nam sijejo. Pričaka nas rdeča preproga z gorečimi baklami ob strani in velikim valom iz belih kamnov v travi. Hollywoodsko. Prvo slikanje in lepljenje Val nalepk na levo ramo vsakega obiskovalca. Živčno odštevanje minutk do pol osme, ko se namestimo v prvih vrstah in se napeto zagledamo v veliko platno. In nato…
Mi, igralci, zasedemo celotno platno. Film se odvija, minuto za minuto in vedno bolj ugotavljamo, kako dober je. Vse na toliko sekund se iz prvih vrst sliši hihitanje in pritajeno cviljenje – mi že vemo, zakaj. Z desne me močno zagrabi roka. Gabi ne more dihati, očitno je njena pojava na platnu preveč zanjo. Z leve zajema sapo Janja, tudi ona je v prijetnem šoku. Jaz se iz varnostnih razlogov pogreznem globlje v sedež, pa še oči si zakrijem, preden se konkretno prikažem na platnu. Vedno bolj smo navdušeni nad igro svojih sošolcev in vedno bolj ponosni na naše timsko delo. Ko se film konča in se prične bučen aplavz, se naši nasmejani in olajšani obrazi končno spogledajo. Sedaj lahko z mirno dušo zakorakamo na oder in se predstavimo vsem navzočim. Preživeli smo. In si prislužili šampanjce (ki baje niso bili za nas, ali?) in ogromno čokoladic. Navdušenje, zakuska v galeriji, odpiranje šampanjca in nazdravljanje. Zvezde so rojene! 
In sedaj smo tu. Na koncu? Vsekakor ne. Pot Vala se nadaljuje, prestave bodo po vsej Sloveniji in tudi po tem – film nikoli ne zbledi. Morda bo celo našel pot med pouk zgodovine.
Mi pa se bomo nekoč postarali. Mogoče nam bodo zbledeli spomini na nepozabne valovske dogodivščine, na ustvarjanje predstave in snemanje filma. Mogoče. A film je trajen zapis in z njim bo Val živel večno. Tako kot nekje globoko v vsakem izmed nas, Valovcev.
gledališka predstava Val
snemanje filma
skupinska - predpremiera filma Val
Val - predpremiera filma
Hočeš vedeti več? KLIK in KLIK
