Beyond my word …

Moja resnica je moja resničnost

With things, things, I’ve got so many things to say.
[Blue October]

Moj blog sameva. Ali pa se na njem znajdejo bedarije, za katere me je že nekaj minut po objavi groza, kar je še huje. Ko sem poleti začela pisati je bila to zame pomembna misija; pisati o čem razmišljam, o mojem pogledu na svet in določene problematike, podirati meje (ki obstajajo le v moji glavi) in deliti del sebe s širšo javnostjo. Prioritete …

Težko si predstavljam sebe takšno, kot sem bila takrat, v sedanjosti. Živela sem v svetu, v kakršnem živi večina ljudi na Zemlji. Varen mehurček moje resničnosti, ki sem si jo ustvarjala iz dneva v dan z ljudmi, ki so me obkrožali in s stvarnostjo, ki se je zdela trdna kot železo. Milni mehurček. Še sreča, da mora enkrat počiti.

If everything I perceive is based on what I already know, how will I ever perceive anything new? If I never perceive anything new, how will I change? How will I grow? 

In potem … sem odkrila nov pogled na svet. Realnost se je pričela sukati in zvijati in obračati pod koti, za katere nekoč sploh nisem vedela, še manj verjela, da obstajajo. Realnost je začela dobivati nove barve. Začela sem verjeti v sebe in v mojo neskončno močjo nad vsem. Verjamem v resničnost, ki jo lahko zavestno ustvarjam in uravnavam, resničnost, na katero vplivam kot opazovalec in posledično akter. Imam vse, kar potrebujem za življenje.

Kaj je smisel življenja? Od kje pridemo in kam gremo? Če me spomin ne vara, se s temi vprašanji po malem, a vztrajno, ukvarjam že od prvih razredov osnovne šole. Takrat mi je vse odgovore v trenutku posredovala vera, v katero sem bila rojena. Smisel življenja je, da si dober in priden in živiš po svetih zapovedih in si tako zagotoviš mesto v raju. Si nemočna in nevedna duša, ki ji vlada večni in vsevedni Bog in tvoje poslanstvo v življenju je, da živiš, kot ti On govori.

Delovalo je. Bila sem pridna in dobra in sem prosila in v kali zatrla vse pomisleke o drugačni resnici. A potem je naenkrat postajalo vse - nelogično. Ni delovalo. In ko je na vrh snežne gmote padla zadnja snežinka, se je celotna gora zamajala in plaz je podrl vsa moja prepričanja in vsajene odgovore. Zavajanja in izkrivljene resnice.

Religion is the impotence of the human mind to deal with occurrences it cannot understand.
[Karl Marx] 

Ko so se vsi moji temelji, na katerih sem gradila otroštvo, podrli in sem končno izgubila strah pred Njim, ki ga imamo po tolikih stoletjih vzgoje menda že v genih, sem čutila zmedeno olajšanje. Olajšanje, ker sem vedela, da sem na pravi poti in zmedenost, ker nisem vedela kam ta pot vodi, niti kje je. Poteptala sem klasifikacije, ki so me želele potisniti v predal ateista ali agnostika in se začela spraševati. Zakaj? Zakaj verujemo …

Who we are, what life is, what is possible and what is not, is all based on what we think is real.

Do sedaj še nisem prišla do popolnega sklepa, a vedno bolj se nagibam k mnenju, da verujemo zato, ker moramo verjeti. Verujemo, ker rabimo nekaj, Nekoga, karkoli, kar daje našemu življenju smisel. Rabimo nekaj, kar nam odgovarja na vprašanja, ki si jih sami ne znamo odgovoriti. Rabimo nekaj, kar nam daje zagotovilo, da je trpljenje smiselno. Rabimo nekaj, kar nas ovije v varni milni mehurček. Rabimo opij, da lahko lepše živimo. In religija nam ga daje.

Jaz sem našla psioniko.

Ne ponuja mi lepo zapakiranih in varnih odgovorov, ampak mi postavlja prava vprašanja. Iskati odgovore nanje je moje poslanstvo. Jaz sem svoj lastni mali bog. Na podlagi razmišljanj z lastno glavo in branja razmišljanj drugih ljudi, se vedno bolj nagibam k bistvu človeka kot edinemu pravemu božanstvu. Moja vera v sposobnosti, v zmožnosti in potenciale, ki jih imam in ki so zaenkrat še v tako mali meri izkoriščeni, je do sedaj najboljša resnica, kar sem jih lahko našla. Moj model resničnosti, ustvarjen na podlagi mojih prepričanj in vsakodnevnih odločitev o tem kaj je in kaj ni, je tisto, kar mi kroji življenje. Moj smisel življenja je živeti. Izkoristiti dane možnosti, se zavedati, da je možnosti nešteto, raziskovati, se veseliti, spoštovati.

Ne vem, če bom kdaj našla univerzalno resnico, a na podlagi lastnega raziskovanja in občutenj si ustvarjam in vsak dan znova gradim svojo.

What I thought was unreal now, for me, seems in some ways to be more real than what I think to be real, which seems now to be unreal.
[Fred Alan Wolf]

Ljubiti in biti ali ubiti in iti.

Vem, kaj hočem. Končno vem, kaj si želim. To – kar že imam.

And I raised my hand as if to show you that I was your’s.
That I was so your’s for the taking.
I’m so your’s for the taking.
[Blue October - 18th Floor Balcony]

Je prav, da imamo to kar si želimo? Je prav, da se počutimo srečni in popolni in da si ne želimo ničesar drugega več?

Zdi se kot popolnost. A popolnosti ni. Je le iluzija. Vedno namreč obstaja neka protiutež, nekaj, kar navidezno in občuteno popolnost komaj vidno, a dovolj trdovratno, kazi. Jin – jang, večna črna in bela.

Strah. Pravijo, da je votel, okoli pa ga nič ni. Pravijo, da se s pogumom premaga strah. Pravijo, da je strah naš največji sovražnik v življenju.

Včasih se bojim. Na primer … sedaj. Strah me je izgubiti iluzijo popolnosti, strah realnih tal in padca v temo. Zakaj?

Zato, ker po dežju vedno posije sonce. Torej po soncu – vedno začne deževati. Kar je lepo, mine. Kar je lepo, mine hitreje kot se zavedamo.

Koliko je smiselno živeti popolne trenutke in v njih uživati, če veš, da je enkrat vsemu konec? Kako lahko uživaš, če se nekje globoko v podzavesti zavedaš, da je vse minljivo? Vse je vprašanje časa. Vse je relativno. Ljubezen je relativna.

Strah pred neznanim. Strah pred znanim. Strah pred koncem, za katerega nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil in strah pred koncem, ki bo prišel. Ker vedno pride.

I used to be the one who won before.
I used to smile but don’t no more.
I’m living just to watch it all go by.
[Blue October - It's Just Me]

Kako uživati popolnost, ko te je – nekje globoko globoko v podzavesti – prvinsko strah?

Česa ni? - Popolnosti.

Ljudje smo zanimiva bitja. Hrepenimo po popolnosti in jo želimo doseči. Popolnosti pa ni. Kako doseči nekaj neobstoječega? Zatorej delamo večno Sizifovo delo, ki nas ali krepi ali uničuje – menda kar oboje, in smo na koncu še vedno na začetku. V najboljšem primeru smo na začetku in z enim modrim spoznanjem več – iz te moke nikoli ne bo kruha.

Popolnost je fikcija. Iluzija. Privid. Nedosegljiva želja. Nikoli uresničeno hrepenenje. Saily je zapisala: »Lahko bi bila bolj idealna. Pa nisem. Nikoli ne bom. Tudi če se potrudim spremeniti vse stvari, se bodo našle nove, ki bodo zopet moteče.« Kje se naš ideal popolnosti konča? Kje je dovolj popolno za nas?

Tudi če si zadamo cilj A, ki predstavlja naš najvišji ideal, je popolnost tega ideala uničena v trenutku, ko ga dosežemo. Najkasneje takrat se zavemo, da to ni popolnost, da to ni naš center hrepenenja in ideal se prestavi še višje. Podzavestno se zavedamo, da je popolnost le ideja in nikoli uresničena želja. Vemo, da je ne bomo dosegli, saj se bo kvečjemu pomikala samo še višje. Zakaj se torej tako trudimo? Zakaj si zatiskamo oči? Enostavneje bi bilo sprejeti sebe takšnega kot smo; nepopolni, človeški.

Kje je smisel nečesa, kar ne obstaja? A smisel je tam, če ga hočemo videti. Droben - a pomemben. Smisel je v tem, da nas hrepenenje po popolnosti in idealih, četudi samo fiktivnih, vedno znova sili v to, da smo boljši ljudje. Postavlja nam cilje, do katerih pridemo zaradi glavnega cilja - popolnosti, kajti ta nas kljub nedosegljivosti vseeno motivira. Daje nam moč in nas potiska naprej. Gremo proti zvezdam – čeprav te niso dosegljive.

Ker hoče vsak biti boljši človek.

Kdo sem?

Ne vem, kdo se je prvi vprašal to slavno vprašanje. Morda kakšni grški filozof, ali divji jamski človek med lovom na divjad. A menda se prej ali slej vsi vprašamo: kdo sem? in filozofsko ugotavljamo, da je na to vprašanje odgovorov vsaj toliko, kot listov v gozdu.

Edvard Kocbek je svoja razmišljanja o sebi ubesedil v pesmi z nazornim naslovom Kdo sem? in v začetek pesmi, ki je med drugim meni najljubši del, zapisal: »Nikoli nisem to, kar mislijo, da sem.«. S tem je menda skušal izraziti nerazumevanje njega s strani okolice in opazovalcev, ki so bili zmotnega mnenja, da ga imajo do potankosti naštudiranega. A on ni bil lutka brez čustev in z desetimi stalnimi lastnostmi. Bil je človek, unikaten, s svojimi idejami, za katerimi je tudi trdno stal. Bil je upornik z razlogom in zaradi tega zaničevan in opazovan kot laboratorijska miš.

Preroško je napovedal: »…nekoč bo pogledala ošabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo.«. Vedel je, da bo ljudem in oblasti nekega dne žal za vse, kar so mu krivičnega prizadejali in da jih bo takrat sram. Ko se bodo morali soočiti s tem bodo zardeli in obžalovali svoja dejanja; kar se je tudi zgodilo - njegov pogreb je bil pospremljen z najvišjimi častmi. Morda nekoliko hinavsko in seveda veliko prepozno.

Kocbek je v tej svoji pesmi sebe opisal iz oči sovražnikov, prijateljev in celo šaljivcev, ki so mu vsi podeljevali različne lastnosti. Vsakdo je menil, da ve, kdo je on, pa vendar ga nihče ni popolnoma poznal, niti razumel. Edino on je poznal njegov pravi jaz, ki ga je skušal preko svoje poezije predstaviti tudi celotni v zmoti živeči okolici.

Ko sem se tudi jaz pred nekaj mesci bila prisiljena vprašati isto vprašanje, kot se sprašujem danes, torej slavno vprašanje o tem, kdo sem jaz, sem napisala sledeče: »Sem. Samokritična, temperamentna, trmasta, pesimistična, spontana, ambiciozna, nenavadna. A težko je pisati o sebi, zato zaključujem. Za zdaj.«

Danes se spet sprašujem isto vprašanje in tokrat odgovarjam: »Sem Jasna. Sem dijakinja, hčerka, vnukinja. Sem ljubimka, prijateljica, sovražnica in trmoglavka. Sem plesalka, blogerka, oboževalka Heroesov in dobre glasbe, navdušenka nad vsem nenavadnim, večni skeptik in goreča vernica v nekaj več. Po novem sem optimist in že od nekdaj oven in kača.«

Še vedno pa sem mnenja - tako kot pred mesci, ko sem se predstavljala večini surferske Slovenije – da je najtežje opisati sebe in biti pri tem popolnoma pošten. Kajti kar danes mislim, da sem, mogoče jutri več ne bom. Mogoče sem danes sklenila uspešen posel in zato verjamem, da imam dobro žilico za podjetništvo; spet drugič bom pri pokru zaigrala ves svoj dobiček in se zavedla, da denarni posli niso zame. Mogoče sem danes opraskala avto na parkirišču in začela verjeti, da sem slaba voznica; naslednjič pa bom odpeljala že dolgo načrtovani drag race s kolegom, ga premagala in se prepričala, da sem rojena za avtomobile.

Vsak dan si namreč nataknemo naše male hinavske maske in igramo vloge, ki jih od nas zahteva družba. Vsak dan smo nekaj drugega; ker se to od nas pričakuje, ker si želimo biti nekdo drug, ker nas življenje prisili v vedno nove situacije. In potem se nekega lepega večera, kot je recimo današnji, usedem za računalnik z misijo, napisati kdo sem. In kar naenkrat ugotovim, kako nesmiselno je ubesediti sebe, saj je to nekaj, kar mi nikoli ne bo uspelo.

Vem in ne vem kdo sem. Vem, kdo sem danes in kdo si želim biti jutri. Ne vem, kdo sem danes za nekoga drugega in ne vem, če bom jutri za druge to, kar si želim biti in kar je od mene pričakovano. Prav zato je tako zanimivo živeti vsak dan posebej in vedno znova ugotavljati nove drobne lastnosti, ki me določajo in opisujejo.

____________________________________________

P.s.: Esej je nastal za pouk slovenščine, objavljam ga zaradi aktualne tematike in zaradi dogovora, ki smo ga sklenili razredni blogerji in se ga je do zdaj držal le eden - da bomo te eseje vsi objavili na blogu.

Skrajnosti

Tema. Otipljiva hladnost v zraku. Osamljenost pritiska na prsi. In nato … Plamen sveče zagori in osvetli okolico. Minuta za dojemanje sprememb. Vdih – nežen vonj jasmina počasi hlapi in se širi po sobi. Toplota plamenov ogreje lice.

Rada imam ogenj. Tišino in hlad, preden zagori. Temno – svetlo. Ledeno – vroče. Sovraštvo – ljubezen. Nasprotja. Ena skrajnost ne more obstojati brez druge skrajnosti, sredina obstaja šele, ko obstajata obe skrajnosti. Zato ljubim te skrajne točke; ko sije sonce, hočem, da segreje vsako celico mojega telesa; ko sneži, hočem, da pobeli vsak skriti kotiček. Ko sovražim, sovražim z razlogom; ko ljubim, ljubim brez polovičarstva.

Srednjih poti ne maram. Si ali nisi. Hočeš ali nočeš. Tako preprosto je to. In zakaj včasih tako težko doseči? Nasprotni interesi morda, razcepljenost med različnimi željami, tudi potrebami. Nerazumevanje okolice in celo samega sebe.

Nekje nekoč sem prebrala nekaj takega: počni, kar ti srce poželi, ko pa pridejo posledice – jih sprejmi. Navdihujoč stavek, ki sem si ga rada ponavljala ob pomembnih prelomnicah. Pa vendar – ko počnemo, kar želimo početi, se ne menimo za posledice. Te pridejo jutri, kdo bi skrbel za jutri, do takrat je še vsaj cel dan časa.

Jaz ga čutim danes. Srednja pot, polovičarstvo je moja neprijetna posledica. Ne maram tega, prinaša negotovosti in večno spraševanje. Srednje poti so za šibke. Jaz nočem biti. Hočem skrajnost.

Želim si to eno skrajnost, pa vendar ostajam v varni sredini, saj je druga skrajnost preveč zastrašujoča. Se splača tvegati? Kdor riskira - profitira? Ampak kaj pa, če staviš na napačne karte?

Morda je res boljše vztrajati v varni sredini – vsaj dokler se vonj jasmina ne razleže po celem prostoru, toplota plamena ne osvetli vse negotovosti; in mi končno ponudi jasno rešitev.

E kot emo in eksistencializem

Ležim na tleh svoje sobe. V ozadju potiho kriči pevec The Used o tegobah življenja. Včeraj sem si po dolgem času spet posnela CD in na njega nabasala ogromno dobre emo glasbe in, začuda, tenkočutne balade od Incubusov, Blue October in celo Plain White T’s.

Torej sedaj ležim na tleh svoje sobe, pod mano je mehka modra odeja in dve pisani blazini. Z večje od njiju se mi smejijo zimski motivi. Noge naslonim na vroči radiator in nasmešek mi prežene resnost z obraza… Toplota. Podzavestno se premikam v značilnem ritmu glasbe. In… se zavestno še trdneje posvetim analizi književnosti za jutrišnji test.

Poglobim se v evropsko književnost po letu ‘45, v eksistencializem, absurd, magični realizem. Pritegne me filozofija eksistencializma. Ugotavljam, kako natančno je Sartre ubesedil moja občasna občutenja. Posameznikova vrženost v nesmiselni svet, kjer mora vsak sam poiskati svoje bistvo in smisel obstajanja. Čeprav prave smiselnosti v bistvu ni, je samo človek, osamljen. Edini smisel bivanja moramo najti v vztrajanju v tem nesmiselnem življenju in v absurdu. Opravljati Sizifovo delo, pri katerem nas že napor, ki ga doživljamo ob nesmiselnem delu, bogati.

Dvignem pogled od knjig. Zvišam glasnost na radiu. The Used pojejo: »Time takes us all, so why am I not just living for today?«. Misel mi švigne skozi glavno polno Zaprtih vrat in Tujcev. Emo glasba in eksistencializem imata skupne točke?

Ljudje danes se sprašujemo po podobnih vprašanjih kot sta si jih zastavljala Sartre, Camus in nanje celo odgovarjamo nevarno podobno. Zgodovina se ponavlja? Le pakiranje je drugačno. Nekoč izraženo preko besed, drame, danes v petju, kitari, tudi oblačenju. Vendar odpornost nam je padla. Vztrajanje post moderne družbe v nesmiselnosti se prevečkrat sprevrže v izbiro lažje poti in s tem konca. Jaz raje vztrajam – v nesmiselnem svetu, v vrženosti v usodo in si skušam, kakorkoli omejeno, sama črtati svoje poti življenja.

Čas teče, veliko reče

V življenju veljajo določene zakonitosti, ki jih z nobeno moderno tehnologijo ne moremo preprečiti. Ena od teh mogočnih zakonitosti je vsem dobro poznani stric, ki ne izbira stranpoti, ga nihče ne zmore prevarati in ni nikomur posebej naklonjen – Čas.

Ljudje smo si izmislili različne naprave za merjenje in štetje časa, vendar ga nobena ura ali koledar ne zmoreta ujeti. Čas je nekaj, kar obstaja tako močno in tako od-zmeraj, da brez njega ne bi obstajalo nič drugega.

Včasih pa ga vendarle ne maram. Ne maram ga, ker vedno konča lepe stvari, se nikoli noče ustaviti in vedno mine. Ne maram ga, ker neusmiljeno beži in za sabo vleče poletne dni in se ne ozira na mene in vse druge, ki bi vroče brezskrbne dni radi še nekaj časa živeli.

Vendar - kako bi bilo, če bi lahko čas kadarkoli ustavili?

Življenja ne bi bilo, bile bi samo navidezne imitacije življenja, za večno ujete v srečno izpopolnjujočih trenutkih. Ne bi bilo vsakodnevnega srečevanja različnih ljudi z različnimi interesi. Ne bi poznali trpljenja, žalosti, niti samote in izgube. Le kako bi potem znali ceniti tiste srečne trenutke, v katere bi se po svoji volji dali za večno zapreti?

To je princip pravljice. Obstajati morata dve strani, dobro in zlo, belo in črno. Tekom časa in izkušenj in okušanja obojega spoznamo privlačnost vedno novih trenutkov. Ne more nam biti vedno lepo, žal ne gre tako. Ne moremo biti za vedno ujeti v prijetno sproščenih počitniških dneh. Ni možno.

Kakorkoli včasih ne maram neustavljivih zakonitosti narave, se po drugi strani zavedam, da brez njih ne bi bilo nič tako, kot je. Res je, da mogoče brez nenehnega enakomernega teka časa ne bi bilo bolečih koncev in trpljenja, vendar tudi ne bi bilo srečnih začetkov in pristnega veselja.

Navsezadnje, vse je za nekaj dobro.

Večni Da v pravljicah, kaj pa v realnosti?

Še pred časom so svet pretresale vedno pogostejše razveze poročenih parov. Sedaj so ločitve del našega vsakdanjika, nikomur več se ne zdijo nekaj strašljivega, tujega in prepovedanega. Žalostno, vedno več zakonov šteje ure in dočaka klavrni propad. Je razlog v moderni družbi? Mediji in okolica nas filajo s popolnostjo in z večjim hrepenenjem po več in po boljšem. Čeprav imamo ljubečega(?) parterja nas njegova človeška nepopolnost žene v iskanje nečesa sicer neobstoječega, a vendar zelo željenega – popolnosti.

Ali življenje ”happily ever after” obstaja le še v pravljicah za lahko noč, kjer princ in izvoljena princeska odjezdita večni sreči naproti? Je v današnji moderni družbi sploh še možno dahniti da v neomajnem prepričanju, da je to pravi korak do sreče?

Statistike gor, pravljice dol. Realni dokazi so tisti, ki štejejo, kajne? Tako sem letos le potešila svojo večno skeptičnost s kar tremi porokami v ožjem družinskem krogu. Mogoče je nekaj sladkega v letu 2007, ali pa je le ljubezen, ki si še vedno prizadeva preživeti moderne trende. Dve sestrični in stric s svojimi izvoljenci so dokaz, da ljubezen in želja po večnem življenju v dvoje z eno samo osebo še vedno živi. Želim jim, da bi njihova ljubezen gorela tako močno kot na usodni dan in da nikoli ne bi postali le še ena številka modernih statistik.

Sicer popolnoma razumem razloge za razveze in ne nasprotujem ločitvam parov, ki očitno niso za skupaj. Pa vendar mi take stvari vedno porodijo ogromno dvomov v smiselnost porok. Zato sem še posebej vesela za dva sveže poročena para, in za tistega, ki bo to postal jutri. Taki veseli dogodki mi vedno znova vračajo vero v večno ljubezen, pa kakorkoli se to sliši klišejsko. Od časa do časa je lepo spet verjeti v pravljice.

Začetek in konec začetka in konca

Konec in začetek. Dve besedi, tako prepletajoči in hkrati tako nasprotni. Ne zavedamo se, ko trčimo ob prvo, še manj, ko trčimo ob drugo.

Sprašujem se… zakaj. Zakaj ne vemo, kdaj se bo ‘nekaj’ pričelo in še huje, zakaj ne vidimo konca tega. Življenje je prav zagotovo zelo zanimivo doživetje - daje nam veliko ugank in hkrati malo odgovorov. Prva uganka je, kdaj je začetek. Če začnemo na začetku, kdaj je začetek našega obstoja? Je to ob dnevu odločitve, da bomo enega dne obstajali, ali je to ob dnevu prvih delitev celic, ali ob dnevu našega prvega pogleda na svet, ali…?

V redu, rojstvo je pač eden od začetkov, ki ga kot posamezniki ne moremo nadzorovati. Kaj pa vsi drugi začetki? Na primer, da spoznamo zanimivo osebo. Nismo vedeli, da jo bomo. A začetek je tu, brez opozorila, brez velikega pompa, brez navidezne pomembnosti. Še preden se zavedamo je začetek za nami in ujeti smo v sredo dogajanja.

Nato pride konec. Nekako logično je, da za začetkom sledi tudi konec, a ne? Navsezadnje, začetek še nikoli ni trajal večno. Že res, da vmesno obdobje lahko traja in traja… a začetek… ne, ta še nikoli ni trajal večno.

Zato se vklopi logika. Kar ne traja večno ima konec. Kar ima konec, se konča. Žalosten del sledi šele zdaj: konec je vedno nepričakovan. Pride brez poprejšnjega opozorila, ko ima opozorilo, pa smo dovolj slepi in gluhi, da ga ne zaznamo. In konec nikoli ne čaka. Enostavno – konec se začne, in konča, in konec je mimo.

Vzemimo prejšnji primer. Spoznali smo interesantno osebo. Počutimo se super. Vibracije so pozitivne. Elektrika bi napajala pol mesta, če bi jo le znali uporabiti v pravi smeri. A žal… smo gluhi za konce - konec pa ni gluh za sebe. Pač – pride. In zdaj je tu. Mi se ne zavedamo, spolzi nam… iz rok, iz misli, iz dosega našega obstajanja. Je nad nami.

Kar naenkrat se znajdemo goli, nebogljeni, prestrašeni in z v nebo vpijočim vprašanjem: “Zakaj?”. Zakaj konec mora priti, zakaj je večnost neobstoječa, zakaj se mora vse končati in predvsem – zakaj nimamo mi vpliva na umetnost začetkov in koncev?

Tako nas vso življenje spremljata ti vse nasprotujoči si resnici. Ena črna, druga bela, nato spet prva bela in druga črna, a največkrat obe sivi. Če si dopustimo, če se zavemo, potem vemo, da nimamo nobenega vpliva nad vsemogočnim kozmosom, nad vsemi (nad)naravnimi pojavi in nad zakoni našega bivanja. Če želimo še kdaj doživeti začetek prejšnjega konca, moramo ohraniti upanje v začetke in vero v konce.

Navsezadnje, smo le lutke v rokah neznanega. Upanje je naša sekira in čas je naš les. Kako si oblikujemo orodje je sedaj le v naši domeni. Ker – mogoče nimamo moči nad neznanim, mogoče nimamo moči nad začetki in konci in začetki koncev, imamo pa moč nad trenutnim trenutkom, in le na nas je, v kateri smeri bomo oblikovali naše orodje usode.

Svoboda je utopija

Popolna svoboda ne obstaja. Vsi smo ujetniki. Ujetniki moderne družbe. Mislimo, da imamo popolno svobodo odločanja. A smo res edini, ki odločamo o našem življenju?

Niti ne zavedamo se, kakšne lutke smo postali. Ujeti smo v nevidno pajkovo mrežo. Smo kot figurice na šahovnici. In ujetništvo je postalo naša svoboda! Princip kanarčka, ki vse svoje življenje preživi v kletki. Le-ta postane njegov dom in v njej je svoboden. Ampak v resnici, je svoboden?

Še veste kaj je popolna svoboda?

Pa vam povem, kaj ni. Svoboda ni osem urno delo, kjer se moraš prikazati ob točno določeni uri in z natančnostjo opravljati točno določena dela. Svoboda ni potrošništvo, ki nas dan za dnem sili v nakupe, po katerih hitimo z opranimi možgani in pod pretvezo, da vse to nujno potrebujemo. Svoboda niso lažni odnosi, ki jih gojimo iz koristi in brez pravih čustev. Svoboda ni večno prilagajanje, uboganje tujih ukazov in poslušnost.

Še vedno mislite, da ste svobodni?