Arhiv za kategorijo Počitnikovanje .
2.01.2008
Dneve kot je današnji resnično ne maram. Zadnji dan počitnic, še zadnji pogled na čudovito svobodne dneve, ki so za mano in ki jih dolgo spet ne bo. Na vse prežurane ure, ki jih je bilo te počitnice veliko preveč, da bi jih lahko strnila v eno misel, na vse preživete urice s tistimi, ki jih imam najraje, na snežno belino, ki me je razveseljevala, ko sem se sredi dneva prebudila v moje jutro, na vsa božična drevesca in bogato obložene mize, za katerimi sem dnevno sedela in navsezadnje – na najboljši prehod v novo leto v vseh mojih osemnajstih letih.
Jutri se začne nov krog. Vstati ob uri, ko sem ponavadi dobro zaspala, v mrazu hiteti do mrzlega avtomobila in nato 20 minut poslušati zlajnane pop komade na poti do šole in se medtem truditi, da ne umrem od zaspanosti. Prva šolska ura, navaditi otrdele prste na ponovno hitrostno pisanje in si najti dovolj realen izgovor na čudežno neobstoječo domačo nalogo. Malica; razred zbran ob naši mizi, mizi Valovcev, mnenja se krešejo, z zanimanjem poslušamo zgodbice iz počitnic in se smejemo anekdotam iz našega skupno preživelega praznovanja ob novem letu, ki se je zavleklo v popoldne prvega.
In še na novo odkrita najboljša pesem ever: Blue October - Calling You. V opravičilo da včeraj, na prvega v mesecu, kljub tradiciji nisem ponudila nobenega novega izvajalca; menda mi je oproščeno. Pesem me je zasvojila po prvih petih sekundah, kljub zaljubljeno pocukranem besedilu - ali pa morda prav zaradi njega. Hvala.
There’s something that i can’t quite explain.
I’m so in love with you,
you’ll never take that away.
Mogoče pa je nekaj dobrega na dnevih, kot je današnji. Ali kot pravi moja teta: »Zakaj toliko kompliciranja ob koncu starega leta, saj vendar takoj pride novo!«
14.09.2007
Po enem tednu sem v posest dobila dvd z vsemi slikami, ki so na maturancu nastale. Ljudje, 4,20 giga slik! Izbrala sem jih nekaj. Verjetno niso najbolj zanimive, so mi pa všeč, saj s sabo nosijo veliko spominov. Opravičujem se, da sem na skoraj vseh tudi jaz. Nimam duše izpostavljati drugih sošolk in sošolcev in si s tem nakopati morebitni bes zaradi javnega razgaljevanja in podobno.
Me tri, ki smo vedno skupaj. V tej foto reportažici se bomo pojavljale največ. Po vrsti smo: Gabi, Janja in jaz. Slika slikana na nekem pločniku sredi Barcelone, ko smo po naporni noči vsi komaj čakali, da se nekam usedemo.
Slike s plaže so omejene na mene. Hah. Če hoče še kdo od sošolcev pokazati kopalke, pliz let mi nou. Ta slikca mi je ena najljubših, saj prav pooseblja duh maturanca. Dnevni, seveda.
Moj klobuček in jaz. Še ena totalno poletna in totalno morska.
Jaz in pedolino. Nekega lepega sončnega dne, ki je kasneje sicer postal oblačen, smo se odločili in si najeli ta vodna plovila. Bil bi greh, če se ne bi vsaj enkrat podali malo dlje na morje!
“Jaz sem bager!” je rekel David in se zakopal v pesek. Treba je priznati, ročna dela so mu res sedla. Ko je Nejc praznoval rojstni dan, se je David potrudil in za vsako od osemnajstih čajnih svečk naredil zavetje. Da bi veter ne ugasnil plamenčke.
Ko si nismo namakali naših ritk, smo se sprehajali po več ali manj zanimivih ogledih. Ta slika je posneta na enem izmed manj zanimivih ogledov, pred srednjeveških mestom. Na srednjeveškem mostu, ki vodi do mesta. Filmsko.
Tudi ta slika je posneta na ogledu v nekem kvazi ribiškem mestecu, ki je sedaj seveda že nekaj časa turistično. Objavljam jo izključno zato, ker me je totalno nasmejala, ko sem jo prvič videla. Z gotovostjo lahko razglasim, da je slika zmagala v kategoriji najbolj zbediranih slik maturanca! Na teh rožah smo sedele in si želele, da bi bile nekje drugje, 45 min. It felt like a year.
Španski mačoti? Neeh, naši fantje in sombreroji. Da smo se res vsi počutili kot turisti. So bili pa cute, je treba priznati. In zelo domiselni, ko jih je bilo potrebno z letalom prepeljati domov.
Nejc in njegov 18. rojstni dan. Veliko zabave z nabavo torte in veliko zabave z rezanjem le-te. Mislim, od kdaj se torta reže v kocke? Hehe. Pred tem smo raztočili (razredničarkin!) šampanjec in nazdravili, Nejc pa je podal predsedniški govor.
Plaža drugi, mogoče tretji dan. Del naše družbe, ki je na fotografiji in vsi ostali smo se imeli super. Saj je vidno, a ne? In vsak komentar je odveč.
Jaz in Janja. Baje sve na tej fotografiji zelo zagoreli, zato jo objavljam, hehe. Ritka na brisački in fotkanje vse na 5 min, vmes pa kozarec malibu-kole… Ena najlepših rutin.
Še ena iz serije slik, posnetih na plaži v poznih nočnih urah. Glavna trojica je znana že vsem, desno pa se nam je pridružila še Anja.
Beri naprej
8.09.2007
O tem, da je maturanc nekaj najbolj norih dni v življenju vsakega dijaka, mi verjetno ni treba izgubljati besed. Pravzaprav sploh ne najdem besed, ki bi dovolj nazorno opisale naše nore, nepozabne, neprecenljice, megasuperšpica dneve. Ok, sem poskusila, ampak ni pravega učinka.
Torej če začnemo na začetku, baje se tam vsaka zgodba začne. Naš začetek sega v daljna osnovnošolska leta, ko smo počasi začeli premišljevati o nadaljevanju šolanja na veleoboževanih srednjih šolah. Eden izmed razlogov, da sem se sploh vpisala na gimnazijo in se zmigala s kavča, je seveda maturantski izlet. O sedmih nepozabnih dneh sanjam po malem že od prvega letnika, ko so se veliki četrti letniki po našem krstu celi omamljeni od vtisov in pijače pojavili na šolskem pragu.
Ko je prišlo do izbire destinacije smo se končno pričeli zavedati, da pa mogoče tudi mi nekam gremo. Moja sanjska izbira je - že odkar vem za rdečo barvo in flamenko - Španija. Tako smo se po nekaj tednih sofisticiranega prerekanja in zlomljenih kosti vsi družno odločili prav za Španijo. Natančneje, Lloret de Mar, čeprav to nikomur ni še nič povedalo.
Sledile so priprave, pogovori o sangrijah in tekilah, o letalu in avtobusu, o plaži in sončenju, ter seveda o pakiranju in kopalkah. Ko smo izvedeli, da je meja za letalo 15 kg, smo sicer zmanjšali naše sanje o prtljagi, a na koncu vseeno ugotovili, da je tudi 15 kg kar zmerna teža, še posebej če prišteješ 10 kg ročne prtljage.
Ko smo 30. avgusta končno zapuščali temno in hladno Slovenijo, so naši obrazi žareli od pričakovanja in norih načrtov, kajti obetal se nam je nori teden nepozabne zabave. Naš prihod v Lloret de Mar je bil pozno ponoči, vse naokoli so žarele vabljive neonske luči in med navdušenim vriskanjem sem razbrala glas sošolke, ki je zatrjeval, da smo v Las Vegasu. Po hitrem check in-u v hotelu in navdušenju nad številko sobe (soba 102, vse kar se ne sme! :D), smo že hiteli raziskovat meko naše bodoče zabave.
Prišli smo v Tropicsa in se sprehodili po VIP vhodu mimo 50 ljudi, ki so nemirno čakali v vrsti na vstop in bili pripravljeni plačati mastno vstopnino. Takrat sem z navdušenjem ugotovila, da vem kako se počutijo zvezde z VIP vstopom. Topics je diskoteka s tremi flori, kjer sem se znašla komaj drugi dan, ko sem se v spremstvu prijaznih Hrvatov 10x sprehodila po celem diskaču in 11ič končno ugotovila, kje se nahajam.
Sedaj pa se moram (ups) ugrizniti v jezik in prikrojiti slavno izjavo, da tipi ne marajo plesati. V Tropicsu pleše prav vsak, plesišče je polno samih fantov in punce se moramo prav otepati miganja željnih pobičev iz cele Evrope. Tam je dovolj dve sekundni pogled in že je tvoj vsak fantič, katerega ti srce poželi. Prav tako vsak razume, ko mu poveš, da nočeš plesati in nihče ni tečno vztrajen. No prav, izjema je Francoz iz prvega dne, ki je prijateljici zatrjeval: »Ju arr sooo atraktiiiiv!« Še zdaj ne vem, kako smo se ga rešili.
V Topicsu so naši sošolci zmagali. Že prvo noč je David naročil 10 stock kol, ker pa je bil happy hour, jih je pred sebe dobil kar 20. Kako je vse spil nisem prepričana, a čez dve uri je že veselo nalival juice vodke. Ker je očitno zelo šarmanten pod vplivom kapljice, je neke noči dve turistki celo prepričal, da je lastnik Tropicsa. Smeh.
Punce smo bile še najbolj navdušene, ko smo na Red Love Partyju ugotovile, da imajo v Surfu tekile za 1,5 evra. In pazi, tam točijo 0.4, če imaš srečo pa kar 0.5! Ko pa so nam zaigrali eno po domače (beri: hrvatijo), pa je vseh pet razredov norelo po Surfu v rdečih mikicah.
Veliko nočnega časa smo kot razred preživeli na plaži. Nakupili smo si za 150-200 evrov pijače (liter žganega je 10 evrov, wupi), nato pa pod taktirko razpoloženega Damjana udarili za cel spisek domačih pesmi. En dan je bil še prav poseben, saj je sošolec Nejc (ki je, btw, na letališču ugotovil, da nima nobenega osebnega dokumenta) praznoval rojstni dan. Punce smo se prav domiselno zorganizirale in pri prijazni Španki naročile veliko torto, jo nato z veliko mero sreče pretihotapile v hotel in priskrbele še 18 svečk. Tako smo slavljenca zvečer na plaži pričakali kot razred in mu zapeli Vse najboljše za te, Nejc pa je imel pravi predsedniški govor na temo, kako lepo mu je sedaj tu z nami.
Tako so bile naše noči glede spanja … ja, vsaj kratke. Moj max rekord je 5 ur, ocenjujem pa, da je neko povprečje med žurerji 3 ure spanca/dan. Kdo bi spal, če pa se lahko zabavamo? Jutranji izleti so povzročili, da se velikokrat postelje sploh dotaknili nismo. Eden sošolec je bil prav domiselni, 10 do sedmih je šel spat in si nastavil budilko na sedem. Boljše 10 min kot nič!
Izleti so bili žal nujni, a vseeno zanimivi; vsaj večina, izvzemimo srednjeveško mesto. Videli smo večji del Barcelone in različna španska mesteca. V še najlepšem spominu mi je ostal Dalijev muzej, za katerega lahko rečem samo: nooroo!, in pa Barcelonski stadion Camp Neu.
Kadar smo imeli proste dneve, smo jih preživljali na plaži. Nastavljanje španskemu sončku in borbe z divjimi valovi so bile nekaj najbolj nepozabnega. Enkrat smo udarili petelinje boje in na koncu odnehali, saj je vsem popustila moč zaradi prekomernega smejanja. Takrat smo se podali na drugo stran plaže, si najeli 4 pedolinoje in se skupno odpeljali ven na morje. Nepozabni trenutki. In ker je morje pač toplejše ponoči, smo si ritke močili tudi na nočnem kopanju. Če smo v kopalkah ali ne niti ni bilo ključno, prav tako ne, če smo zbudili vse bližnje hotelske goste. Voda je bila naravnost super in to smo jasno in glasno pokazali vsem.
Naših osem dni je bilo nepozabnih (vsaj kolikor se spomnimo) in nekaj najbolj norega kar sem kdaj doživela. S sošolci smo uživali kot razred, se zabavali vedno in povsod - tudi sredi največje zaspanosti in ob prisotnosti največjega tigra. Sedaj moram omeniti in pohvaliti še naše zakon vodiče, ki so vztrajali z nami skozi celotni dan in noč, plesali z nami in nas spoznali z Ice Partyjem. Miha, Tanja, Matej in Tine, pa tudi doktor Darko – super ste! Mi pa se že počasi dogovarjamo za After Matura Party na Pagu. Ne zmanjkam, Gabi in Janja pa tudi ne.
If I crash on the couch,
Can I sleep in my clothes?
‘Cause I’ve spent the night dancing,
I’m drunk, I suppose.
P.S.: Foto reportaža sledi, ko zberem vse slike. Za pokušino - me tri pupe pred Grafic Party-jem; Janja, jaz, Gabi.
29.08.2007
Kovčki so spakirani. Pravzaprav en kovček, pa še ta tehta samo 15 kg, ker je to pač zgornja meja za letalo. Nečloveško. Še vedno brskam po spominu, če sem slučajno pozabila kaj nujnega za preživetje. Kopalke imam, kremo za sončenje tudi, prav tako najljubše japanke in pisano oblekico …
Se še kdo sprašuje kam grem? Na maturanca v Španijo! Naša destinacija je Lloret de Mar, obalno turistično mesto polno zabave. Sodeč po poročilih mojih predhodnikov je tam kratko malo noro! Pričakovanja so na vrhuncu, prav tako možni scenariji, ki se vedno znova podijo po moji glavi.
Kakorkoli že, priznam, da vas bom kar malo pogrešala… No, nekatere zagotovo, druge pa malo manj. A hudega mi ne bo, nič bat.
Beremo in pišemo se spet čez dober teden dni + kakšen dan za rehabilitacijo, razumljivo. Uživajte! *cmok*
19.08.2007
Vedno bližje je 30. avgust in s tem dan, ko se bo začel naš srednješolski raj. Odleteli bomo (dobesedno) raju naproti, natančneje – obala Španija, here we come!
In ker sem pač punca, že nekaj časa premišljujem o najprimernejši garderobi. Včasih je prav smešno ko vidim punco z zanimivo kombinacijo in se mi v glavi že nariše kam bi lahko to oblekla. Potem pa v spominu brskam po omari in iščem podobne kose. Anyway, odločila sem se, da v tej smeri ne bom prav nič komplicirala. Zato tudi ne brodim po trgovinah v želji po znižanih poletnih kosih in ne ubijam morebitnih deklic, ki bi mi izpred nosa vzele zadnjo S številko.
Edini kos garderobe, ki pa se mu nikakor nisem nameravala odpovedati, so bile nove kopalke. O super, najlepših, najbolj nenavadnih, blah blah kopalkah sanjam že od prvih toplih sončnih žarkov, torej tam nekje od junija. Moje sanjske kopalke so bile (in so še) bele Benetton bikinke, o katerih sem pisala že v prvem Modnem kriku tedna. A včasih pač iz različnih razlogov ne moremo imeti točno tega, kar si poželimo, zato sem bila letos primorana ubrati pot po ovinkih.
Vse kar sem vedela je bilo, da navadnih bikink pa ne kupim, bom raje brez! Prav tako je bila prepovedala roza barva, saj so vse moje dosedanje kopalke te barve (jok). Tako sem se pred nekaj dnevi še zadnjič podala na bojno pot v prepričanju, da tokrat najdem to, kar si želim. In tudi sem. Zdaj lahko javno pohvalim prijazno osebje Calzedonie, ki mi je bilo v veliko pomoč pri izbiri in svetovanju. Po 15ih minutah pomerjanja in tehtanja sem se odločila za kombinacijo dveh delov različnih bikink, ki so mi najbolj ustrezale, in z nasmeškom zapustila prodajalno. Vse kar mi sedaj ostaja je, da jih čim prej namočim v španskem morju! Weee…..
Za lažjo predstavo dajem kopalke Victoria’s Secret, ki oblečene izgledajo skoraj identične mojim iz Calzedonie.
2.08.2007
Pesek in školjke spominjajo na morje veliko bolj živo kot fotografije, zato sem jih ujela za steklo in zasidrala v svoji sobi.
17.07.2007
Obožujem poletje.
Ker prinaša visoke temperature. Zdravo zagorelo kožo. Hladne limonade in lubenice. Brezdelje… In predvsem … morje.
Do you want to go to the seaside?
I’m not trying to say that everybody wants to go …
[The Kooks]
Pisani vzorci nove mehke brisače vpijajo slano mokroto mojih bikink. Sončni žarki nežno grejejo premočeno kožo in blag vetrič oblizuje kapljice vode z mojega trebuha. Ležim… zamaknjeno.
Slišim valovanje morja. Nevidna sila dvigne vodo ter jo razlije po negibnih skalah. In potem še enkrat … pa še neštetokrat. Zlijem se z ritmom in zdi se mi da sem na valujoči gladini. Skozi moje telo se enakomerno zliva morje … Čutim ga.
Nosnice mi napolni vonj. Po soli in vodi. Po slani vodi. Globoko vdihnem in zadržim ta opij. Nato vdihnem ponovno, enakomerno z valovanjem. Krema za sončenje diši po kokosu.
Čutim, da sem. In čas je brez pomena. Tako bi lahko uživala večno.
A nato … sonce žge suho kožo. Pisani vzorci brisače so brez mokrih madežev in iz njih puhti vroči vonj po soli. Predramim se iz sveta čutov in sanj. Čas je za novi krog.
Nasmešek se mi nenadzorovano nariše na ustnice ko se poženem proti neskončni žametni modrini. Vroča koža je željna osvežilnega objema. Čutim mokroto na meni in toplo sonce nad mano. Zajamem zrak in zaplujem v neskončnost podvodnega sveta …
Kako čudovita je neskončnost, če jo le pogledaš s pravimi očmi.
I think I’ll leave it till tomorrow to unpack, try to forget for one more night that I’m back in my flat …
[Dido]
