Nato te sredi vožnje z avtom ali sredi največjega brezdelja prestreli ideja. Kaj pa če bi pisal spletni dnevnik, kaj če bi blogal? Obraz osupne v spoznaju, ko se zaveš, kaj ti že vseskozi manjka. Še več, veš, kako boš to odpravil. Trden si v svojem prepričanju, da boš držal samodisciplino in z užitkom delal nekaj na premagovanju svojih dosedanjih meja. Še isti dan odpreš blog. Izbira imena, izbira ozadja in najpomembnejše, izbira tematike pisanja. Poln navdušenega adrenalina spišeš prvi entuzijastični post in veš, da jih bo sledilo še veliko.

Postaviš si okvire. Pisati vsak dan, pisati tri-krat tedensko. Biti interaktiven, brati druge bloge, pisati komentarje drugim blogerjem, biti opažen. Poljuben del svojega življenja izpostaviš svetu, vsaj tistemu, ki zna slovensko. Uživaš v občutkih, ki se ti porajajo ob komentarjih in doživljaš katarzo z vsakim spisanim sestavkom. Bloganje postane odvisnost.

A sonce bo enkrat zašlo in plima se bo enkrat umaknila v oseko in vrhunski športnik bo enkrat končal svojo kariero. Zato se nekega dne, ki niti ni nujno lepi, zaveš, da vedno manj pišeš. Že nekaj časa ne spremljaš drugih blogerjev tako redno, kot si nekoč. Navdušenje je splahnelo. Kot da bi vse, kar je ostalo, bila samo obveza. Kje je tu zabava?? In tako si postavljen pred dejstvo: še pisati, vsaj občasno, če ne redno, ali več ne pisati. Tehtaš razloge in se odločiš …

Opažam, da se jih vedno več odloči predati in končati. Zaprejo malo poglavje svojega bivanja, zaključijo z bloganjem in ga odpravijo kot malo obsedenost nekje v preteklosti, ki je sedaj minila in za njo ni več prostora. Ne pišejo več objav, njihov blog sameva, ali pa nekega povprečnega dne ugotoviš, da ga sploh ni več na blogosu. Zapisane misli ostanejo za vedno?

Žal mi je takih blogerjev, vedno več jih je. Ne bom vas naštevala, a če kateri od teh še kdaj prebere moje pisarije, ki so tudi vedno redkejše, se bo našel v tem. Ste bloganje res popolnoma izčrpali? Ali pa je bloganje izčrpalo vas?

Bloganje je pravzaprav zelo koristna zadeva za posameznika. Kot prvo se s pisanjem spletnega dnevnika uriš v pisanju. Za koga morda nepomembno, a vsaj za še šolajoče bi moralo biti. In za tiste, ki želijo od svojega življenja kaj več kot samo znanje za poklic in dobro plačo. Sama že od nekdaj rada pišem in tako sem v bloganju našla dodaten izziv, kako nekaj dnevniškega spisati za javnost, pri tem ohraniti sebe vsaj delno nerazkrito in kako vse to spisati vsaj približno zanimivo. Včasih mi je lepo uspelo.

Kot drugo, z bloganjem spoznavaš nove ljudi in drugačne poglede na svet. Razkrivaš vsakdanjike oddaljenih ljudi brez imena in obraza, ki prav tako kot ti radi sedijo za tipkovico in pišejo delčke iz svojega mozaika vsakdanjika. Če pustiš, lahko najdeš prijatelje, ki niso vezani samo na komentiranje postov.

Kot tretje in kar se mi zdi še najboljša pridobitev, je večnost zapisanega, kajti stari zapisi so več kot samo zanimivi za prebrati. Ko greš preko vseh objav in bereš, kaj si zapisal toliko in toliko časa nazaj, se ti odpre pogled na osebo, kakršna si bil takrat. In je, verjemite, krepko drugačna od osebe, ki si zdaj. Bereš o prelomnih trenutkih, spoznavaš, kako so te spremenili, spominjaš se svojih takratnih občutkov in si presunjen nad dejstvom, koliko časa je minilo in da si takrat nisi niti drznil pomisliti, kakšen boš sedaj. Kakšen si sedaj tudi zaradi takih nepozabnih dogodkov. Blog je moje ogledalo.

Želim si, da bloganje ne bi bilo samo to, kar mu večina pripisuje, torej modna muha. Žal mi je res dobrih blogerjev, ki so s svojim pisanjem zaključili ali o tem resno premišljujejo. Ni več navdiha, ni več volje, ali zakaj? Mogoče pa se še kdaj odločite pisati dalje, odpreti novi blog. Takrat mi prosim sporočite, saj mi boste znova lepšali minute.

[Placebo: Pierrot the clown]

Z bloganjem sem začela predvsem zato, ker sem želela pisati. In sedaj nimam nič za povedati. Kot če bi želela plesati z ohromelimi nogami.

Včasih, ko imam kakšno sekundo časa preveč in mi misli odtavajo v preteklost, se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem pisala na začetku. Vedno imela v mislih kaj bom napisala v naslednji objavi in pazila, da so bile objave redne.

Sedaj me preveva občutek zmedenosti.

Kot da se v vsem vrvežu okoli mene nič ne dogaja. Ali kot da se dogaja preveč vsega, da bi se kaj res dogajalo. Ni občutka, ki bi mi narekoval usesti se za tipkovnico in svoje misli spraviti med vejice, klicaje in pike.

Večinoma vprašaje …

Konec knjige bralca s srcem vedno prevzame z občutki.

Občutek veselja … ker je poglavje zaključeno, ker so vsi tam, kjer morajo biti in ker so vprašanja knjige odgovorjena.

Občutek otožnosti … ker je zgodba končana, ker hočeš, da bi se nadaljevala, ker si želiš izvedeti, kaj bi se še lahko zgodilo.

Občutek navdušenega pričakovanja … ker veš, da je zunaj še veliko knjig, ki so enako ali celo bolj vznemirljive in čakajo tebe, da jih najdeš.

Občutek neugodja … ker veš, da je tam nekje še veliko knjig, ki si ne zaslužijo biti prebrane.

In jaz sem trenutno na koncu knjige, ki mi daje prav vsa ta občutja in ustvarja zmedenost. Jutri ni zagotovljen. Ne vem, kaj me čaka čez teden dni, ne vem, kaj bom počela čez dva tedna. Še najmanj vem, kje bom čez tri mesece. Zdi se, da življenje pritiska in zahteva in je neizprosno in si želi izsiliti tisto, čemur je namenjeno.

Pošteno.

Morda rabim nekaj novega. Se nehati oklepati starih navad in vzorcev. Trenutek me duši z novostmi; mogoče samo želi, da jih pograbim in se spustim v zajčjo luknjo.

Mežikati v vroče sonce, brati zapise modrejših od mene, se učiti živeti, se učiti uživati življenje in načrtovati nikoli zagotovljeno prihodnost.

Previdno izbirati vzorce vedenja, ki jih želim ponotranjiti. Navsezadnje starega psa ne moreš učiti novih trikov, tudi če si tega želiš.

Kako čudovito, da me do starosti loči še veliko sedanjosti …

Jamie Cullum: simpatičen, nadarjen in samosvoj glasbenik. Moraš ga imeti rad. Jaz sem se zanj celo spustila v jazz. Maturantsko kapo dol! Vam pa ponujam trenutno moj najljubši komad, ki je to postal zaradi igrivosti in besedila, pisanega na mojo dušo.

Jamie Cullum - Twentysomething 

After years of expensive education,
a car full of books and anticipation,
I’m an expert on Shakespeare and that’s a hell of a lot
but the world don’t need scholars as much as I thought.

Maybe I’ll go travelling for a year,
finding myself or start a career.
I could work for the poor though I’m hungry for fame
we all seem so different but we’re just the same.

Maybe I’ll go to the gym, so I don’t get fat,
aren’t things more easy with a tight six pack?
Who knows the answers? Who do you trust?
I can’t even separate love from lust.

Maybe I’ll move back home and pay off my loans,
working nine to five answering phones.
Don’t make me live for my friday nights,
drinking eight pints and getting in fights.

I don’t want to get up, just let me lie in,
leave me alone, I’m a twenty something.

Maybe I’ll just fall in love that could solve it all,
philosophers say that that’s enough,
there surely must be more. Ooooh

Love ain’t the answer nor is work,
the truth eludes me so much it hurts.
But I’m still having fun and I guess that’s the key,
I’m a twenty something and I’ll keep being me.

I’m a twenty something.
Let me lie in, Leave me alone.
I’m a twenty something.

Mesec dni je minil v znamenju… Torej, precej neprijetno očitno, ker je moja podzavest vse podatke potlačila in se sedaj posledično skoraj ničesar ne spominjam. In menda niti ni pomembno. Kar je sedaj pomembno (a ni že celo leto? Enivejz) je matuuraaa. V torek. haHA. Pravzaprav bi moralo biti zanimivo. Ja. Druga tema.

Komaj čakam počitnice. Res. Te počitnice, ki so sedaj že pri koncu, kot so enkrat vsake počitnice in to veliko prehitro, so me spomnile na pravi raj počitnic. Toplo sonce na obrazu, vonj poletja, zelena trava in jaz v njej. Neprecenljivo. Dodajmo še dobro knjigo o življenju in prijetno osebo, s katero si deliš tople popoldneve in privlačne noči.

Ampak realnost udari, kot to naredi vedno in me postavi pred dejstvo, da bomo še trpeli, preden bomo kaj uživali. Brez dela ni jela. Brez učenja nepomembnih podatkov ni počitnic. Pa mi naj še kdo reče, da si sami ustvarjamo svoje življenje. Naše življenje je podvrženo družbenim zahtevam bolj, kot si to upamo priznati. Večno pehanje za več in za boljšim. Pri tem pa pozabljamo, da več in boljše v prihodnosti sploh ni pomembno, saj bo s takim mišljenjem vedno samo v prihodnosti. Kar je pomembno je sedanjost. Ampak sedanjost ni samo moja, vključuje predvsem zahteve okolice, ki se jim moram prilagajati. Brez izbire pravzaprav. Morda pa je zato tako mikavna ta prihodnost, ker nam daje lažno upanje, da bo takrat drugače.

Saj mogoče pa bo. Recimo, da moraš zamižati na eno oko in malo potrpeti, slediti določenim zahtevam, ki ti morda niso všeč in to samo zato, da bo nekoč lepše. Da si izboriš boljše. Pri tem ti ostane samo upanje, da čas ni relativen in da prihodnost ne bo nekoč enaka kot je sedaj sedanjost. Če odštejemo usodo, potem imamo menda popolno premoč nad prihodnostjo. Z žrtvovanjem v sedanjosti si krojimo lepšo in našo prihodnost. Ampak, ali ni bila tudi sedanjost nekoč prihodnost in naše mišljenje takrat enako? Začaran krog?

Vero moramo imeti. Menda. Tako pravijo religiozni in tisti, ki so malo manj religiozni, pa vseeno menijo, da brez religije ne bi mogli živeti. Če ne bi verjeli v to, da nam bo nekoč boljše, bi bilo nesmiselno živeti. Seveda, če nam že sedaj ni dobro. Pa vendar; vemo, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Ampak če nam je sedaj dobro, je to zato, ker želimo, da nam je zdaj dobro in ker želimo izkoristiti ta trenutek (čeprav je ta fraza izrabljeno izrabljena) in ne zato, ker bi bili usmerjeni v prihodnost.

Še najbolj trezna mešanica bi bila živeti za sedanjost z večno mislijo na prihodnost. Živeti, kot da je danes moj zadnji dan in kot da bo jutri vedno prišel. Ampak take prepametno pametne misli so že izven domene mojega trenutnega radarja in se jih ne poslužujem rada, saj menim, da nič ni črno-belo. Še najmanj življenje. Blefirati o filozofiji življenja je težko smiselno bolj od mojega učenja odvodov.

Danes se me je nekaj prijelo, nekaj, kar nisem začutila že kar nekaj časa in ta novo stari občutek me je presenetil. Ob bežnem pogledu na prebujajočo naravo, ki mi sicer povzroča nemalo nevšečnosti, se je pojavila želja - po uokvirjanju trenutkov za večnost.

Vzela sem v roke svoj amaterski digitalec, na hitro preverila baterije, ki so izdajale precej klavrno stanje in se odpravila na bojni pohod. Misija: makro fotografije najbolj tečnih makro motivov. Po obsedenem nastavljanju in klikanju in kasneje po pregledu umetnin na računalniku, sem z vso strokovnostjo lahko zaključila: moja povprečno amaterska fotografija se v času nedejavnosti ni izboljšala, zato sem večinske amatersko zblurane fotografije, ki so med drugim posledica amaterskega fotoaparata, lahko črtala in na koncu končala z dvema amatersko sorazmerno zadovoljivima izdelkoma.

Samokritičnost je trd oreh. Ampak recimo, da ga danes prezrem.

Že nekaj časa poslušam prijazne očitke o mojem nepisanju na blog, ki me opominjajo na to, da sem zadnje čase res izjemno nedejavna blogerka in mi hkrati dajejo nežno topel občutek uspešnosti ob zavedanju, da so moji blog zapisi dejansko nekomu polepševali trenutke. Največkrat jim odgovorim, da se trenutno ukvarjam s stvarmi, ki jih je na blogu ali pretežko razložiti, saj bi jih javnost lahko nepravilno interpretirala ali preprosto nikogar ne zanimajo ali pa so celo neprimerni za ušesa širših množic. Njihova razlaga bi največkrat zahtevala podrobno poglobitev, za to pa po pravici povedano največkrat nimam ne časa,  niti volje, še manj pa vidim v tem smisel, saj navsezadnje nikomur ne bi koristilo.

Potem se malo zamislim in se vprašam: »Jasna, saj imaš družbeno življenje, piši o vsakdanjih neumnostih, kritiziraj vse in vsakogar in bodi brana.« Čeprav, skesano priznam, že dolgo nisem brala najbolj branih blogov, mi spomin še vedno vrže pred oči mastne naslove in poneumljajoče članke večine le-teh. Slovensko blogerstvo pač, tudi to mora biti in prav je tako… Jaz se odpovedujem famoznim ugotovitvam, da je moja zobna krtačna umazana zato, ker mi je padla za pralni stroj in raje molčim, saj je molk zlato.

Ko pride do blogerstva temu menda ni tako, glavno je, da pišeš. Polomljen pogovorni jezik, prežet z veliko mero preočitnega sarkazma in kritiko vsega kar leze, in že nas berejo. Ups, menda kritiziram sedaj tudi jaz, se opravičujem in zaključujem.

Vprašam pa se, o čem ima smisel pisati? Ali naj pišem o nečem, kar bo zanimalo potencialne bralce, ali naj pišem o svojih mislih, ki bodo težko komu jasne ali pa naj pišem o svojih prepričanjih in raziskovanjih ali…? Ugotavljam, da se večkrat prepustim brezplodnemu filozofiranju, saj me nekako ‘piši o tem, kar te veseli’ ne zadovolji več. Ni več tako enostavno, kot je bilo sončnega poletnega dne, ko sem z blogerstvom začela. Ali pa samo jaz kompliciram. Ne bi bilo prvič.

Vseeno verjamem, da imam svetu (beri: petim bralcem (joke) bloga) vseeno kaj povedati. Če ne drugo vsaj to, kako mi moja pinki zobna krtačka lepša jutra in kako je najlepši trenuteki tisti, ko se zaveš svoje vsemogočnosti in premoči nad svetom. Moja mala filozofija, pomešana z vsakdanjikom (ne)sojene dijakinje, ki že komaj pričakuje maturo in ki ima trenutno pred sabo deset trdih socioloških bukev, ki čakajo, da pretopijo svoje prodorne zamisli v maturitetno nalogo. Btw, naloga bo govorila/govori o spolnih stereotipih in ja, ne vem, kaj mi je bilo, ko sem si to temo izbrala. (joke?)

Kar sem želela s tem postom v bistvu povedati, čeprav nisem želela ničesar posebej povedati, je to, da me je danes zajela spomladanska alergija. Ko sem na pohodu do Tuša (ni reklamo sporočilo) hitela mimo vseh meni pomembnih ljudi in jih ne pogledala, za kar se opravičujem, imam dober izgovor, sem imela na sumu trdovratni prehlad. Šele kasneje sem pomislila na prijetno prekletstvo, skoraj ducat različnih alergijskih reakcij, ki jih z veseljem gosti moje telo, vzela prvo tableto po pol leta in se spravila v posteljo. Zbudila sem se ubito spočita, v boljšem stanju in z (ne)idejo o novem postu – hvala alergija.

Sedaj je prvi post po sto letih napisan, v njem je vsega malo, malo mojih dolžnosti, ugotovitev, sklepov in veliko mojih misli. Rada bi zaključila optimistično in prepričano, da bom odslej pridna in bom – pisala. O Vsem, ne glede na to, če bom razumljena in še manj glede na to, če bom brana. Danes imam voljo in verjamem, da jo bom lahko obdržala še vnaprej. Navsezadnje je vesolje na moji strani.

Moj blog sameva. Ali pa se na njem znajdejo bedarije, za katere me je že nekaj minut po objavi groza, kar je še huje. Ko sem poleti začela pisati je bila to zame pomembna misija; pisati o čem razmišljam, o mojem pogledu na svet in določene problematike, podirati meje (ki obstajajo le v moji glavi) in deliti del sebe s širšo javnostjo. Prioritete …

Težko si predstavljam sebe takšno, kot sem bila takrat, v sedanjosti. Živela sem v svetu, v kakršnem živi večina ljudi na Zemlji. Varen mehurček moje resničnosti, ki sem si jo ustvarjala iz dneva v dan z ljudmi, ki so me obkrožali in s stvarnostjo, ki se je zdela trdna kot železo. Milni mehurček. Še sreča, da mora enkrat počiti.

If everything I perceive is based on what I already know, how will I ever perceive anything new? If I never perceive anything new, how will I change? How will I grow? 

In potem … sem odkrila nov pogled na svet. Realnost se je pričela sukati in zvijati in obračati pod koti, za katere nekoč sploh nisem vedela, še manj verjela, da obstajajo. Realnost je začela dobivati nove barve. Začela sem verjeti v sebe in v mojo neskončno močjo nad vsem. Verjamem v resničnost, ki jo lahko zavestno ustvarjam in uravnavam, resničnost, na katero vplivam kot opazovalec in posledično akter. Imam vse, kar potrebujem za življenje.

Kaj je smisel življenja? Od kje pridemo in kam gremo? Če me spomin ne vara, se s temi vprašanji po malem, a vztrajno, ukvarjam že od prvih razredov osnovne šole. Takrat mi je vse odgovore v trenutku posredovala vera, v katero sem bila rojena. Smisel življenja je, da si dober in priden in živiš po svetih zapovedih in si tako zagotoviš mesto v raju. Si nemočna in nevedna duša, ki ji vlada večni in vsevedni Bog in tvoje poslanstvo v življenju je, da živiš, kot ti On govori.

Delovalo je. Bila sem pridna in dobra in sem prosila in v kali zatrla vse pomisleke o drugačni resnici. A potem je naenkrat postajalo vse - nelogično. Ni delovalo. In ko je na vrh snežne gmote padla zadnja snežinka, se je celotna gora zamajala in plaz je podrl vsa moja prepričanja in vsajene odgovore. Zavajanja in izkrivljene resnice.

Religion is the impotence of the human mind to deal with occurrences it cannot understand.
[Karl Marx] 

Ko so se vsi moji temelji, na katerih sem gradila otroštvo, podrli in sem končno izgubila strah pred Njim, ki ga imamo po tolikih stoletjih vzgoje menda že v genih, sem čutila zmedeno olajšanje. Olajšanje, ker sem vedela, da sem na pravi poti in zmedenost, ker nisem vedela kam ta pot vodi, niti kje je. Poteptala sem klasifikacije, ki so me želele potisniti v predal ateista ali agnostika in se začela spraševati. Zakaj? Zakaj verujemo …

Who we are, what life is, what is possible and what is not, is all based on what we think is real.

Do sedaj še nisem prišla do popolnega sklepa, a vedno bolj se nagibam k mnenju, da verujemo zato, ker moramo verjeti. Verujemo, ker rabimo nekaj, Nekoga, karkoli, kar daje našemu življenju smisel. Rabimo nekaj, kar nam odgovarja na vprašanja, ki si jih sami ne znamo odgovoriti. Rabimo nekaj, kar nam daje zagotovilo, da je trpljenje smiselno. Rabimo nekaj, kar nas ovije v varni milni mehurček. Rabimo opij, da lahko lepše živimo. In religija nam ga daje.

Jaz sem našla psioniko.

Ne ponuja mi lepo zapakiranih in varnih odgovorov, ampak mi postavlja prava vprašanja. Iskati odgovore nanje je moje poslanstvo. Jaz sem svoj lastni mali bog. Na podlagi razmišljanj z lastno glavo in branja razmišljanj drugih ljudi, se vedno bolj nagibam k bistvu človeka kot edinemu pravemu božanstvu. Moja vera v sposobnosti, v zmožnosti in potenciale, ki jih imam in ki so zaenkrat še v tako mali meri izkoriščeni, je do sedaj najboljša resnica, kar sem jih lahko našla. Moj model resničnosti, ustvarjen na podlagi mojih prepričanj in vsakodnevnih odločitev o tem kaj je in kaj ni, je tisto, kar mi kroji življenje. Moj smisel življenja je živeti. Izkoristiti dane možnosti, se zavedati, da je možnosti nešteto, raziskovati, se veseliti, spoštovati.

Ne vem, če bom kdaj našla univerzalno resnico, a na podlagi lastnega raziskovanja in občutenj si ustvarjam in vsak dan znova gradim svojo.

What I thought was unreal now, for me, seems in some ways to be more real than what I think to be real, which seems now to be unreal.
[Fred Alan Wolf]

1. Koliko je ura?
17.06

2. Ime v tvoji osebni izkaznici?
Jasna

4. Starost?
18 let in 11 mesecev!

5. Rojstni dan imaš?
Imam! 27. marec.

6. Domače živali?
Nemški ovčar Maxi (Maksi?) in občasno suhe južine.

7. Nebesno znamenje/horoskop?
Oven. Tipična predstavnica, če kaj takega obstaja.

8. Barva oči?
Modra. Včasih deluje rahlo sivo.

9. Očala?
Sončna? Da. Sicer pa ne.

10. Kaj je na tvoji podlagi za miško?
Narisala sem srčka, ker je podlaga dolgočasno siva.

11. Piercing?
V popku.

12. Tatoo?
Še ne. Imela ga bom na nekem norem mestu, če si le ne premislim.

13. Koliko ti je všeč tvoje delo, faks?
Srednja šola? Jaaa…. Izobražujem se, a žal ne s predpisanim znanjem.

14. Kraj rojstva:
Murska Sobota.

15. Trenutno bivam…
Hiša okna vrata dimnik… Črenšovci drugače.

16. Si že pil-a cuba libre?
Ne, a bom čim prej (zdaj me daje firbec).

17. Si bil(a) že pijan(a)?
Kaj to? Kaj – prejšnja sobota? Ne spomnim se nič, kje smo bili? …

18. Si bil(a) že zaljubljena?
Seveda. Vsak dan po malem, včasih pa bolj.

19. Si se že jokal(a)?
Neumno vprašanje. Pokažite mi eno osebo, ki še ni.

20. Si že imel(a) avtomobilsko nesrečo?
Zadnje čase jo ima vedno več ljudi, ko sem sopotnik.

21. Imaš avto s 3 Ali 5 vrati?
Samo, da se pelje. 5 vrat in ni moj.

22. Številka noge?
36.

23. Kava brez ali s smetano?
Z mlekom. Včasih s smetano.

24.Volnena ali puhasta odeja?
Puhasta in čim toplejša.

25. Zapustiti ali biti zapuščen(a)?
Odvisno. Oboje in nobeno.

26. Prva stvar, ki ti pade na pamet zjutraj, ko se zbudiš?
Še 5 minut, spi dalje …

27. Najljubše število?
1, 3, 9, 13.

28. Zakaj?
Recimo da so srečne.

29. Cone, kjer si rad(a) poljubljen(a)?
Povsod. Ustnice zmagajo.

30. Najljubša jed?
Čokolada. Takoj za tem kitajska kuhinja.

31. Najljubši dan tedna?
Sobota.

32. Najljubša pesem?
Trenutno … Nekaj od Blue October.

34. Televizijski program?
Noben. National Geographic včasih.

35. Dajati ali prejemati?
Oboje, 50:50.

36. Si že plaval(a) gol(a)?
Sem. In še bom.

37. Najljubša restavracija?
Kitajska recimo. Nobena preveč.

38. Najljubše cvetje?
Vrtnica, modra in rdeča.

39. Najmanj zanimiva tema?
Vse zna biti zanimivo. Če moram izbrati; matematika.

40. Najljubša alkoholna pijača?
C c c. Red bull vodka.

41. Najljubši šport na TV?
Skakanje iz letala medtem ko rešiš celotno posadko in postreljaš bad guyse. Nič sicer.

42. Sladoled?
Prelit z vročimi malinami.

43. Najljubša žival?
Je ni. Če ne bi bila alergična, bi bila mačka.

44. Restavracija/ fast-food /?
Odvisno od časa.

45. Najlepši kraj na svetu?
Rajske peščene plaže s palmami in sinje modrim morjem.

46. Kdaj si bil(a) zadnjic v bolnici?
Dolgo nazaj.

47. Zakaj?
Obisk.

48. Kako se je imenovala tvoja najljubša igrača iz otroštva?
Baba. (previdno pri izgovorjavi xD)

49. Kolikokrat si delal(a) vozniški izpit?
V prvo gre rado.

52. Si že bila kaznovan/a?
Formalno ali neformalno? Oboje. xD

53. V kateri trgovini bi zapravil(a) ves denar?
Previdno s takimi… Benetton ali Zara ali karkoli takega.

54. Kaj počneš, ko si otožen?
Poslušam glasbo ali spim. Idealen primer: se tolažim pri the osebi.

55. Stavek ali beseda, ki jo najpogosteje izrečeš?
Čokolada? Sicer pa veliko uporabljam ‘jaz’ v različnih oblikah.

57. Kaj te najbolj razjezi?
Človeška brezmejna neumnost, ignoranstvo in hinavstvo.

58. Ob kateri uri hodiš spat?
Ko je šola 11-12 zvečer, ko je ni okoli 3am.

60. Spis s plišastimi igračami?
Kaaaj? Kje slišaaal? Ja. Medi čuva Jasno.

62. Če bi lahko srečal kogarkoli (živo ali mrtvo osebo)?
Težka. Einsteina imam rada zadnje čase.

65. Kaj je najpomembnejše v življenju?
Živeti po svojih načelih in razmišljati s svojo glavo. Večina ljudi tega ne počne.

66. Koliko je ura?
17.36

Obnove ne bom pisala že zato, ker sem vse do danes čakala na slike polna navdušenja in idej o čem pisati, sedaj pa več nimam volje. Sem se pa odločila, da se ne poročim. Glede na to, koliko organizacije in izgubljenih živčnih celic me je stal navaden maturantski ples; kaj bi bilo šele pri poroki? Ne rabim vedeti …

Brez komentarja. Mogoče samo to: fotograf je stric, vse ponudbe za delo me lahko kontaktirajo v komentarjih. =)

Kao skupinsko slikanje pred Triglavom. “Heeej, ote se fsi slikat, za keš, za keš!!”

Jaz in moj soplesalec Damjan.

Ples Sestre. ”Sumo drža!”

Jaz in Janja.

Sestrična Katja, jaz in Gabi.

Vem, da bo na koncu vse lepo in prav. Vem, da se bomo imeli lepo, tudi če ne bo popolno – saj ni nič popolno. A vseeno … čutim nekaj umetnega, nekaj prisiljenega, nekaj nenaravnega. Sprenevedanje. Mogoče sem spet pesimistična, sploh zaradi popoldanskih nočnih mor, ki sem jih danes imela o moji frizuri in izpadanju las. Ali pa to – res ni ‘to’.

Kakorkoli že … ta objava je namenjena predvsem besedam, ki so me danes po dolgem času spet prevzele in jih preprosto moram objaviti, da jih bo lahko prebral vsak, ki jih do zdaj še ni. Meni služijo kot dober vir inspiracije za zanosen govor, ki ga bomo v najlepših večernih toaletah poslušali že čez nekaj kratkih dni …

Everybody’s Free
(to wear sunscreen)

Ladies and Gentlemen of the class of ‘97… wear sunscreen.If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be IT.The long term benefits of sunscreen have been proved by scientists whereas the rest of my advice has no basis more reliable than my own meandering experience.

I will dispense this advice now.

Enjoy the power and beauty of your youth. Never mind. You will not understand the power and beauty of your youth until they have faded. But trust me, in 20 years you’ll look back at photos of yourself and recall in a way you can’t grasp now how much possibility lay before you and how fabulous you really looked.

You are NOT as fat as you imagine.

Don’t worry about the future; or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind; the kind that blindside you at 4pm on some idle Tuesday.

Do one thing every day that scares you.

Sing.

Don’t be reckless with other people’s hearts, don’t put up with people who are reckless with yours.

Floss.

Don’t waste your time on jealousy; sometimes you’re ahead, sometimes you’re behind. The race is long, and in the end, it’s only with yourself.

Remember compliments you receive, forget the insults; if you succeed in doing this, tell me how.

Keep your old love letters, throw away your old bank statements.

Stretch.

Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life. The most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives, some of the most interesting 40 year olds I know still don’t.

Get plenty of calcium.

Be kind to your knees, you’ll miss them when they’re gone.

Maybe you’ll marry, maybe you won’t, maybe you’ll have children, maybe you won’t, maybe you’ll divorce at 40, maybe you’ll dance the funky chicken on your 75th wedding anniversary. Whatever you do, don’t congratulate yourself too much or berate yourself, either. Your choices are half chance, so are everybody else’s. Enjoy your body, use it every way you can. Don’t be afraid of it, or what other people think of it, it’s the greatest instrument you’ll ever own.

Dance. Even if you have nowhere to do it but in your own living room.

Read the directions, even if you don’t follow them.

Do NOT read beauty magazines, they will only make you feel ugly.

Get to know your parents, you never know when they’ll be gone for good.

Be nice to your siblings; they are your best link to your past and the people most likely to stick with you in the future.

Understand that friends come and go, but for the precious few you should hold on. Work hard to bridge the gaps in geography in lifestyle because the older you get, the more you need the people you knew when you were young.

Live in New York City once, but leave before it makes you hard; live in Northern California once, but leave before it makes you soft.

Travel.

Accept certain inalienable truths, prices will rise, politicians will philander, you too will get old, and when you do you’ll fantasize that when you were young prices were reasonable, politicians were noble and children respected their elders.

Respect your elders.

Don’t expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund, maybe you’ll have a wealthy spouse; but you never know when either one might run out.

Don’t mess too much with your hair, or by the time you’re 40, it will look 85.

Be careful whose advice you buy, but, be patient with those who supply it. Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past from the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts and recycling it for more than it’s worth.

But trust me on the sunscreen.